Vem, da jo že vidiš. Luč na koncu tunela. Sramežljivo ti mežika in te vabi, ti pa nisi prepričan, ali gre za prevaro ali ne. Nič ti ne zamerim, sedaj ti je prav udobno. Si v senci, imaš tudi stalni in neomejeni dotok hrane iz posteljice, ti mali krvosek, ti. Nihče te ne preganja, da ne bo pomote. Ko se boš odločil, da je maternica zate postala premajhna, subtilno in nežno potrkaj in s skupnimi močmi te bomo spravili na ta svet.
Kaj te čaka zunaj? Dobro vprašanje, nisem čisto prepričan. Nekaterim je tu lepo, spet drugim ne. Tvoja starša, samooklicana zmerna jebivetra, kar nekako srečno shajata, vsaj zaenkrat, čeprav pogosto izgubiva kompas in nisva prepričana, ali naju pot vodi levo ali desno, navzgor ali navzdol. Ampak vedno varno pristaneva na riti, tako da bova tudi tebi ublažila padce, ki jih boš zagotovo srečal na svoji lastni poti. Življenje ni potica, ne delajmo si utvar. Kot je pri pravljicah, nekje polovica jih ima srečen konec, druga polovica pa se konča manj srečno, a poučno. Tako nekako gre tudi v realnem življenju. Včasih rata, drugih ne. Poanta je v tem, da vedno brcaš naprej, da nikoli ne stagniraš in da se iz lastnih neuspehov nekaj naučiš. Sliši se preprosto, a? Boš že videl.
Verjetno imaš tisoč in eno vprašanje, pa jih na srečo še ne znaš ubesediti. Tega bi bilo na začetku preveč, bomo sproti odkrivali čarobne skrivnosti in male pasti življenja. Ker si moje dete, te verjetno najbolj zanima, kaj boš na svobodi jedel. Brez skrbi, zaloga hrane je skoraj neomejena. Joški ohranjam v pripravljenosti in sproti preverjam, če sta pripravljeni na junaško dete, ki komaj čaka, da se prisesa na njih. In ne, ko jih sesam, trenutno še ne teče iz njih mleko, tako da ne kradem tvoje hrane. Ne robutam, kar umiri se. Do hrane imam tudi sam precej lastniški odnos, ampak tvojo še pripravljamo. Slastna, zdrava in hranilna bo. Nobene zelenjavce na začetku, nič bat’.
Kaj bomo počeli? Ako ima Boga, boš čim več spal. Spodobi se in pravično je. Čeprav sem – upoštevajoč lastne izkušnje – malo skeptičen glede tega. Verjetno boš ropotal, prigovarjal, ugovarjal, skratka razvijal svoj karakter. Polna pljuča, mali, vdihni življenje s polnimi pljuči! Jaz se psihično pripravljam na tiste visoke glasove pripadnic ženskega spola, ki bodo parale moja ušesa. Veš, večina starejših se ne zaveda, da se lahko z vami pogovarjajo na bolj odrasel način. Jaz pač vem, da ne boš naglušna koala, ki stremi po senzibilnih in kričečih enozložnih besedah in nerazumljivih medmetih. Midva se bova pogovarjala tako, kot da sva si enakovredna.
Ker že vidiš luč na koncu tunela, imam eno prošnjo zate. Ko se odločiš za svoj največji korak, naredi to zmerno nežno. Veš, tista mala luknjica, ki te trenutno tako nežno vabi, se mora razširiti dovolj, da spravimo tvojo veliko glavco na plano. Ampak ta ista luknjica bo v (spet, ako ima Boga) bližnji prihodnosti spet v redni uporabi.
Še komad, da boš lažje naredil svoj prvi korak:
3,627 total views, 3 views today