Kot se spodobi za prelom iz zadnjega marčevskega v prvi aprilski dan, zunaj vedno glasneje odzvanja zvok dežnih kapelj in s tem ustvarja najbolj prijetno ustvarjalno kuliso. Čeprav sem se že napotil, da si pred branjem pred spanjem ogledal del filma, sem ugotovil, da nisem z glavo pri stvari. Če nisem pri stvari, se moram lotiti nečesa drugega.
V tišini in samotnosti večerov pogosto razmišljam o svoji novi vlogi in predvsem o otroku, ki je na poti v moj svet. Najin svet, naš svet. Ne vem še, ali bo fantek ali punčka, tako da je še vedno le otrok, kar me malo moti, ker je to nekoliko neosebno. Vseeno je zelo osebno dejstvo, da nezadržno prihaja. Mali vihar v varnem zavetju velikega trebuha. Sedaj je velik okoli 25 centimetrov in tehta slabih 350 gramov. To si težko predstavljam. Dobre tri Milke, slabe pol kile kruha, nekaj za prigriznit, še nič konkretnega. Menda mu (otroku, seveda) že rastejo prvi lasje, razvijajo se zobje. Menda precej odločno tudi že brca. Ima že svoje majhno srce in možgane, ki bodo pridno rasli v nedogled. Tako si ustvarjam sliko o njem (otroku, da ne bo pomote), kako počiva v materinem trebuhu pred dokončno prostostjo.
Potem pa se začne najina avantura. Neskončno čudovita bo, v to sem prepričan. Že sedaj vem, da se bom od njega (tisti otrok, spola še ne poznamo) naučil mnogo več, kot bom sam lahko predal znanja njemu. Že sedaj vem, da je bila ves čas to moja naloga. Da pomagam sooblikovati nekaj tako neverjetnega, kot je mlado življenje.
»Ali ni človek čudež?«. Tako nas nagovarjajo v eni reklami. Vseeno se je marsikateri začetni čudež v svojem nadaljnjem razvoju močno izpridil. Moja naloga je, da svojemu detetu pokažem prave smernice, potem pa ga pustim, da izoblikuje svojo osebnost in pot. Moram ga vedno spodbujati in nikoli zavirati. Lahko bo sila poseben otrok, ampak takšna je njegova pot. Moja naloga je tudi ta, da mu pokažem, kako se pravilno vrže na koš in naredi rolling med več igralci.
Ponoči razmišljam, kako se bo najina zgodba kmalu začela. Pravzaprav se je že začela, ker se pogovarjam z njim že zdaj. Sicer me še ne sliši, ampak to počnem zase. Hočem, da ve, da se skupaj odpravljava na neprehojeno pot, kjer bova oba delala napake, ampak se bova ob tem imela jebeno fajn.
Menda novopečeni starši pogosto naredijo to napako, da svojemu otroku dajo vse tisto, kar njihovi starši niso dovolili ali dali njim. Jaz že vem, da se bom svojemu detetu v celoti predal, povsem bom njegov. To še zdaleč ne pomeni, da bo lahko delal, kar bo hotel ali da me bo lahko ovil okoli svojega malega prsta, ampak da bova enakovredni osebi, ki želita eden drugemu vedno le najboljše. Skupaj bova še poskrbela za to, da bo mamica čim večkrat dobre volje. To nama bo šlo dobro od rok, mali, ker se rada smeji, midva sva pa vedno za zajebancijo.
Dež še kar pada. Še nekaj mesecev je do poletja, ko se mi pridruži moj poletni otrok. Komaj čakam pa taku!
3,324 total views, 2 views today