Do you even lift, bro?

Do you even lift, bro?

Lani v začetku aprila sem »praznoval« svoje prvo leto, tako da te dni zaključujem drugo. Še vedno vztrajam pri svojem osebnem pravilu, kjer dan brez telovadbe ne šteje. Vsak dan, brez izjeme. Živo se spominjam, kako sem padel v ta »home workout« sistem. Šlo je za interaktivno tekmovanje fantov, kdo dlje zdrži v Insanityju. In čeprav sem ga sovražil v dno duše, sem ga zaključil. Vse tisto poskakovanje ni bilo zame. Ampak odkril sem svet domačih vadb, ki jih je na srečo kar precej.

Potem sem nadaljeval s p90x, nekajkrat zapored. Nekaj časa sem še printal urnike in vsakega, ki sem ga zaključil, vestno shranil, po treh, štirih zaključenih pa sem ugotovil, da tovrstne spodbude ne potrebujem več. To je postala moja rutina. Če nisem opravil svoje vadbe na določen dan, sem naslednji dan naredil dve. Če se vsaj enkrat v dnevu ne preznojim do te mere, da lahko ožamem majico, potem je ta dan izgubljen. Še tuša si ne zaslužim.

Odkril sem svet joge in pilatesa, trenutno pa sem v čarobnem obdobju mešanih borilnih veščin. Kam grem z vsem tem naštevanjem? Še zdaleč mi ne gre za to, da bi se hvalil ali iskal potrditev za svojo vztrajnost, temveč sem specifičen primer rednega telovadca. Ali pa tudi ne, morda je več takih, kot sem jaz, pa tega sploh ne vem.

Obožujem hrano. Sem tipičen vsejedec, ki obožuje sladko. Pijem veliko vode in pojem čim več zelenjave, ampak če me tortica ogovori, zagotovo ne pogledam stran. Tudi pičiče si redno privoščim. Na njih ne gledam kot na pregrehe, ampak sestavni del svoje prehrane. In pivo, temu se ne bom nikoli odrekel, to je ustekleničena sreča. Večino časa jem zdravo in raznovrstno in včasih je treba to ravnovesje porušiti. Seveda pa vsi ti, ki redno telovadijo, ugotavljajo, da je vadba le 20 odstotkov poti do popolnega telesa, ostalih 80 odstotkov pa predstavlja prehrana. You can’t outwork what you eat, trdijo. Ampak tukaj se skriva prva zmotna ugotovitev – zakaj vsi sklepajo, da telovadimo zato, da bomo imeli telo, ki bo čim bližje popolnosti?

Jaz telovadim zaradi občutkov, ki jih prinaša redna vadba. Telo je le posledica tega, kar delaš, in meni osebno še zdaleč ni tako pomembno. Gre za to, da je vadba moj osebni filter, s katerim dam iz sebe vse tisto negativno, kar se čez dan nakopiči v meni. Gre za to, da nimam več težav s koleni in hrbtenico, kar so menda za nas z velikimi okončinami kar pogoste nevšečnosti. Gre za to, da imam urejeno prebavo in gre za to, da ponoči spim bolje. Telo mi vedno pove, kaj si želi in potrebuje. Zato se tudi počutimo napihnjene, ko se prenažiramo. Telo in vest nas opozarjata, da bi lahko odnehali mnogo prej, ko smo že bili siti, pa čeprav je bilo še kaj na krožniku.

Zato tudi nikoli nisem sprejel povabil, da poizkusim neke praške, napitke, steroide in proteine, ki bodo poudarjali izklesanost mojega telesa, velikost mišic in podobne pičkarije. Ker nisem več star 18 let, mi ni do tega, da se bom nastavljal na bazenih, v resničnostnih šovih ali v prvih vrstah na poletnih festivalih. Zame je popolno telo le eno telo – zdravo. Vseeno, če je ob pasu malo špehka, če se trebušne vidijo le takrat, ko se smeješ, pa še takrat so nesorazmerno postrojene, če so fuk ročke prek (bogsigavedi čigavih) idealnih smernic. Zato tudi ne razumem tipov na steroidih, ki se ponašajo s svojimi mišicami, ki so pač tako umetne, kot so joške na nekaterih starletah. Vidi se, da ni naravno, zakaj bi se torej s tem izpostavljal?

Zato so mi tudi smešni tisti, ki se fotkajo vsakič, ko grejo na fitnes. Jaz po koncu vadbe zgledam tako pokozlan in se počutim tako zdelanega, da telefona še držati ne morem v rokah. Prav tako nikomur ne privoščim, da bi videl to izmučeno figuro na fotografiji. Ampak tisti, ki redno telovadimo, smo srečni ljudje. Nikoli mi ni bilo žal niti ene vadbe, ki sem jo zaključil. Z njimi odkrivam svoje zmožnosti, kje so meje moje odpornosti. Pri 90 % vaj uporabljam le težo lastnega telesa, gravitacijo in mater Zemljo. Drugega ne potrebuješ, to se le dodatki.

Moja računica je sila preprosta: več kot telovadim, več lahko pojem. Mislim da je to idealna rešitev za nas, ki so nam v zibelko poleg igračk položili tudi kolačke. Pri telovadbi ne gre za odrekanje. Gre za to, kaj si želiš. Če hočeš t.i. popolno postavo, potem se boš moral marsičemu odreči in pojesti marsikatere prehrambne dodatke. Če pa hočeš zdravo telo, je pa povsem dovolj, da po svojih najboljših močeh raznovrstno ješ in uživaš v telovadbi. Uživaš v vsem tem, kar naj bi telovadba dejansko bila – sproščanje telesa in uma. Popolno telo je nedosegljiv ideal, zdravo telo je pa vedno na dosegu roke (in noge).

4,031 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*