»I fear the day technology will surpass our human interaction. The world will have a generation of idiots.«

Sprva nisem niti verjel, da se stvari resnično odvijajo v tej smeri. Vedno sem mislil, da se to lahko zgodi le kakšni drugi generaciji ali v kakšnem drugem okolju. Zmotno prepričanje. Torej, sobota zvečer, domala idilična kulisa. Skupina fantov odlične volje, podkrepljeni s tistimi nekaj pivi, v klubu dobra muzika, vse je štimalo. Eden teh fantov nam predstavi dve punci, ki prisedeta, na prvi pogled precej simpatični, ljubljanski deklini, s težko zapomnljivimi imeni. Nadaljujemo s tem sila sproščenim pogovorom, ki ga pa deklini grobo prekineta s tem, da izvlečeta na plano vsaka svoj pametni telefončič.

Bolj so pametni telefoni, bolj so neumni ljudje. Začeli sta se hihitati, se zgražati nad takimi in onakimi vsebinami, ki so se izpisovale na ekranu, medtem ko je tista grozljiva naprava vsakih nekaj sekund vibrirala in piskala. Blago rečeno sta uničili vzdušje. Ne vedoč, povsem brezskrbno. Mi smo to spremljali z napol odprtimi usti, z izrazi polnimi nejevere, ker smo že slišali, da se to dogaja v nekem paralelnem vesolju, ampak do sedaj temu nismo bili še nikoli priča v živo. Ko dogajanje v živo postane manj pomembno kot virtualno. Ker ne verjamem v psihofizično nasilje – čeprav je bilo razočaranje nad skoraj vrstnicama precejšnje –, sem jima samo ukradel fajer in zapustil družbo. Dlje časa, ko sta bili na telefonu, bolj strmo sta padali na moji osebnostni lestvici. Ob slovesu, ki sta ga seveda komaj zaznali, ker sta bili tako zaposleni z neko drugo realnostjo, sta bili že povsem na dnu.

Ko sem bil še junfr, so me vedno opozarjali, da mora človek hoditi pokončno in ponosno, vedno z dvignjeno glavo in da vsakega pogleda v oči. Ampak danes se moje sprehajalne poti križajo z vedno več takimi, ki gledajo samo še navzdol. Ki gledajo v te svoje ekrane, v to svojo skrbno izbrano namišljeno življenje, medtem ko gre realnost lepo mimo njih, ne da bi jo sploh zaznali. Tako ne opazijo lepega dneva, še lepšega dekleta in vsega, kar naj bi soustvarjalo čudovito življenje. Gledajo v tla, zato so tudi njihove vrednote sila pritlehne.

Sedaj se pojavljajo tudi tisti, nekoliko starejši, ki se bojijo, da so zamudili to čudovito tehnološko revolucijo in se ji želijo čim hitreje priključiti. Uporabljajo ta preprost žargon, ki ga ne razumejo najbolje, fotkajo se z vsakim, ki bi lahko bil vsaj malo zanimiv, iščejo svojo mesto pod virtualnim soncem. Na pogovornem večeru z nekdanjim ameriškim ambasadorjem pristopi do naju možak srednjih let in me vpraša, če lahko naredim selfie z ambasadorjem. Sprva sem mu odvrnil, da po tem ne čutim potrebe, nakar mi še vedno vztrajno rine svoj telefon v roke. Torej sem ugotovil, da hoče, da fotkam njega in ambasadorja. Nisem imel volje in moči, da mu razložim pomen besede selfie. Morda je bolje, da je ne pozna.

Tudi sam imam seveda občasno občutek, da sem preveč v tej paralelni realnosti. Iščeš tiste pluse in minuse, vendar vedno ugotovim, da se s tem nima smisla preveč ubadati. Že mesec dni mi ni crknila baterija na telefonu, ki jo polnim samo zvečer. To pomeni, da ne čmurim preveč na njem. Ampak sčasoma se bosta izoblikovala dva pola ljudi. Tisti, ki bodo prerasli to obsesijo in tisti, ki bodo celo življenje gledali samo navzdol. Sčasoma bodo ugotovili, da so toliko let preždeli upirajoč svoj pogled v tla, da si ne upajo več dvigniti svojega pogleda. To pomeni, da morajo realnosti pogledati naravnost v oči. Življenje je pa seveda medtem šlo mimo njih. Tako kot tudi tisto lepo dekle. Ampak, lej, ga je pa ena druga polajkala in še druga pofrendala, ni on kr tako.

Potem boš pa odrasel, pa si ga boš drkal na fotko ene, ki jo virtualno poznaš, namesto da bi fukal tisto, s katero živiš. To ni kvantna fizika, ampak sila preprosta računica.

39,102 total views, 50 views today