Točno to smo postali – generacija kajpače-jev. Utelešeni izgovori, pogojniki na dveh nogah. S tem, ko si ničesar več resnično ne upamo, ampak le še sanjarimo. O tem, kako neverjetno posebni smo. Če bomo le dobili pravo priložnost, bomo to lahko dokazali širšemu občestvu. Če se le vse poklopi … Kajpače se odločimo, da bomo na novo premešali karte?

Kajpače poveš tisto, kar resnično čutiš? Če si zopet v družbi tistega nergača, ki si olajšuje svojo dušo s tem, da pljuva po vseh, ki jih poznata. Seveda se zavedaš, da isto izbrano govori tudi o tebi, ko te ni zraven. Lahko mu pa tokrat rečeš dovolj. Razložiš mu na vljuden način, da pač nista za skupaj. Da resnično težko poslušaš le o slabih rečeh in da se raje družiš z ljudmi, ki se na vsake kvatre celo nasmejijo. Brez žalitev, brez obtoževanj. Pač ni zate, greva dalje, vsak svojo pot.

Kajpače ne opravičuješ svojih dejanj? Če čutiš, da si drugačen, če želiš nekaj narediti, kar drugi morda ne bodo razumeli. Če si želiš lesti na travnik v torek ob treh popoldne s pivom v eni in knjigo v drugi roki, medtem ko te mimoidoči samo začudeno gledajo. Če si želiš plesati v baru, kjer vsi le sedijo. Če si to želiš, to tudi naredi. Nihče drug ne rabi biti v tvoji koži, zato ne potrebuješ njihovega blagoslova. Bodi sebičen brez slabe vesti.

Kajpače tokrat nisi v redu? Najbolj pogosta mala laž, ki jo človek izgovori, je ta, da na vprašanje, kako je, instinktivno in brez razmišljanja odgovori, da je v redu. Razloga za to sta dva: ali se ti ne ljubi razlagati ali ne želiš, da bi te kdo ocenjeval na podlagi tvojih težav. Lahko pa mu poveš, da nisi v redu. Da te malo skeli zob, pa že dolgo odlašaš obisk zobozdravnika. Da si ta teden res pazil, kaj ješ, pa je jebena vaga zopet pokazala višjo številko. Da si včeraj sicer fukal, ampak ni bilo dobro. Komaj si ga vtaknil, ker ni bila dovolj vlažna, od samega začetka nista bila sproščena, ker si zaradi tega postal nervozen, si še močneje nabijal, zato ti je tudi hitro prišlo, medtem ko je ženska pod tabo ostala nepotešena in razpičkana. Torej nisi v redu. Ne gre za težave, ki bodo porušile ta svet, ampak gre za tvoje težave, ki sestavljajo tvoj svet. Morda te naslednjič taista oseba ne bo več naivno vprašala, če si v redu. Še posebej v primeru, da ni pripravljena sprejeti resnični odgovor. Morda je to začetek, da vljudnostne, obrabljene fraze nadomesti resnični pogovor.

Kajpače se ne zadovoljiš? Ker vztrajno poslušamo, kako smo lahko srečni, da sploh imamo službo, da sploh imamo partnerja, da imamo pitno vodo, ugodno podnebje, hišnega ljubljenčka in poln hladilnik. Kaj bi torej še rad? Ne bodi sebičen, mnogi tega nimajo. Ampak tudi ne gre za finančno ali materialno zadovoljitev. Nekateri pač potrebujejo vedno nove reči, ljudi, izzive. To je tisto, kar jih žene. Torej se ne morejo zadovoljiti, ker se ne znajo, v tem primeru bi preprosto znoreli. Torej so odločeni, da bodo vedno brcali, četudi za ceno napak ter predvidljivega in mirnega vsakdana. Nekateri živijo življenje sila previdno, brez zmagoslavij in porazov. Ampak tako životarjenje ni za vse.

Kajpače ne bi bili sužnji številk? Tistih na uri, ki nam govorijo, kdaj naj jemo, spimo, fukamo, delamo, uživamo, vse. Vsak dan se začne in konča isto, vsak dan odštevamo tistih nekaj minut, ko bo nečesa konec. Pozabili smo, kako se je veseliti začetka nečesa, ker čakamo samo še na to, da bo nečesa konec. To pomeni, da delamo nekaj hudičevo narobe. Postali smo seveda tudi sužnji številk na bančnem računu. Več jih je, bolj pomemben si. Edina in ključna postavka uspešnosti posameznika je v tem, koliko zasluži in koliko ima. Težava je seveda v tem, da so številni prepričani, da se vse cene življenja plačajo le z denarjem. S tem pa spregledajo nešteto stvari, na katere denar nima nobenega vpliva. Dobri odnosi, prijaznost, pomoč, notranji mir, zdravo življenje, jeben nasmeh, vse to je za đabe.

Kajpače ni problem v drugih, ampak v tebi? Če bi imel tako bogate starše, kot on, bi tudi meni uspelo. Če bi me v mladosti bolj spodbujali, bi bil danes že nekdo. Če bi se rodil v drugem okolju, bi bil danes že uspešen. Na koncu vedno postaneš točno to, kar sam vložiš vase. Morda imaš na začetku slabše pogoje, ki pa jih tudi lahko obrneš sebi v prid. Sreča v teh primerih ne obstaja, so le tisti, ki si upajo izzivati usodo in jih življenje za to nagradi. Ko sprejmeš odgovornost za svoje življenje, ko se zaveš, da je vse odvisno le in izključno od tebe, okolje postane nepomembno. Si točno to, kar si želiš ali moraš biti. Če ti pa to, kar si, ni všeč, pa nekaj spremeni, nihče ti ne brani. Dokler se ne ujameš v past, da za lastni neuspeh obtožuješ druge.

Kajpače pošlješ v kurac vse kajpačeje na tem svetu in nekaj dejansko narediš?

4,330 total views, 2 views today