Resnična situacija: rojstnodnevno praznovanje. Mala štručka prijateljice je upihnila svojo prvo svečko. Za mizo smo sedeli štirje moški – trije od teh mladi očetje, jaz kot eden teh v nastajanju. Na kavču pa mamice in štirje otroci, katerih starost se je gibala od pol leta do treh let in pol. V danem trenutku moška populacija povsem utihne in z napol odprtimi usti v nejeveri opazuje dogajanje nekaj metrov pred seboj. Štiri dame, ki tekmujejo v tem, katera bo preglasila katero, ki pač ne dovolijo nobeni, da dokonča svoje misli, ki ne pričakujejo odgovorov, ampak želijo le to, da slišijo zvok lastnega glasu. In v to past so se ujeli tudi štirje otroci. Slavljenka divje obrača glavo, zdaj levo, zdaj desno, naprej in nazaj. Sliši neverjetno število različnih glasov in zvokov, pa jih ne dohaja. Kar ji še zdaleč ne gre zameriti, kajti tudi odrasli moški ne dojamemo, kaj točno se dogaja. Eden od teh otrok se začne pogumno plaziti proti nam. Zanj še obstaja rešitev, si mislim. Vsaj eden se lahko reši. Ampak tik preden zleze s kavča, ga ena od mamic seveda potegne nazaj z razlago, da naj pusti moške pri miru, ker je tam vse tako dolgočasno.

Seveda nisem dovolj hitre pameti, da bi sam prišel do izraza, kot je materinski šovinizem. Neke vrste oksimoron, nov bistroumni nesmisel. Najbolj preprosta razlaga tega termina je, da je na kupu nekaj mamic, ki kakšen očetov predlog zavrne s tistim: »kaj pa on ve, saj je samo fotr. Ti kar ostani pri mamicah, bomo me poskrbele zate, ker točno vemo, kaj potrebuješ.«

Temu se mora samozavesten moški in oče upreti. Ne sme dovoliti, da ga nekaj mamic uči, kako naj on vzgaja svoje dete. One imajo svoj visokozvočni način, mi imamo svoj umirjeni in odločni način. Dete potrebuje tudi te vrste toplino, ki je pač drugačna od materinske. Čeprav vedo mamice marsikaj, še zdaleč ne vedo vsega. Učijo se, tako kot očetje. Zato je treba v kali zatrti njihovo potrebo po vzpostavitvi materinske dominacije pri vzgoji. Ne se dat’ babam!

Moje trenutne naloge seveda še niso vzgojne narave, vendar aktivno sodelujem pri vsem, kar se tiče najinega deteta v prihajanju. Izbral sem že voziček, ki je kompatibilen z mojimi velikimi okončinami. Poizkusil sem italijansko robo, ki je pač namenjena bolj njihovim miniaturnim moškim, pa sem ga v dveh minutah trikrat nehote brcnil in sprožil zavore. Zato sem naročil Nemca, prijetnega na oprijem in primernega za vse terene. Pri izbira imena sem upošteval vse dejavnike: želje mamice, kratice, pomen imen, njihovo pogostost. Tudi tukaj sva si sedaj enotna.

Sicer mi je nekdo svetoval tudi, da naj uživam še teh nekaj mesecev, ker potem se začne zares. Pa sem mu odgovoril, da se je zame že začelo zares. Moja naloga je trenutno ta, da je bodoča mamica srečna, zadovolj(e)na, ne dviguje ničesar težjega od treh kilogramov, še rednega sesanja sem se priučil. Če bo srečna mamica, bo srečen tudi otrok. Jaz bom poskrbel zanjo, ona bo zanj. Ampak to zame ni delo. Jaz v tem resnično uživam. Trenutno se ubadam s tem, da se moja izbranka čim večkrat smeje. Cel dan, če je le mogoče. Predstavljam ji zabavno stran življenja. Spremembe v njenem telesu, spremembe v najinem razmišljanju, prihodnji izzivi, vse to so tudi močno zabavne reči. Vse je ha-ha, dokler se ne prepričava o nasprotnem.

Edino, kar mi ni zabavno, so njene spremenjene prehranjevalne navade. Sedaj poje namreč toliko kot jaz. Pred nosečnostjo sva si bila povsem na jasnem – njej sem dal na krožnik vedno pol manj kot sebi. Sedaj se je to čudovito ravnovesje povsem porušilo. Ob tem mi gre na jok.

4,745 total views, 5 views today