Sit tight, boy

Sit tight, boy

Gre za pravo Harvey Dent, Two-face zgodbo. Doktor Jekyll in Mr. Hyde. Vsi jih poznamo tudi v našem vsakdanjem življenju. To so tisti naši prijatelji, ki so vstopili z nekom v zvezo, s tem pa so postali povsem drugačni, nam skorajda neprepoznavni ljudje. Če si se prej z njimi slišal skoraj vsak dan, so kar naenkrat skorajda izginili z obličja zemlje. Če si nekdaj lahko pravilno predvideval vsak njihov korak, so iznenada povsem nepredvidljivi. Če so bili včasih »tvoji otroci noči«, so kar naenkrat postali zapečkarji brez primere.

Najbolj me zanima, kateri »jaz« je tisti njihov pravi. Kdaj so dejansko povsem zaživeli v svoji koži. So se trudili biti nekaj drugega tedaj, ko so stopali še po samotnih poteh, ali so se spremenili sedaj, ko so odkrili svojega partnerja. Razlogi, zakaj se človek spremeni, so vedno najbolj pomembni. Danes gledaš to isto osebo v oči, tisto osebo, ki je bila nekdaj vitalen del tvojega vsakdana, pa gledaš v oči tujca. Ne spomniš se več, kaj vaju je nekdaj družilo, čeprav gotovo ni šlo za banalne reči. Zanimivo, kako se lahko nekdaj nepredstavljivo pomembne stvari izgubijo čez noč, izpuhtijo v zrak, neslišno kot blaga sapica vetra.

Ni bolj čudovite stvari, kot je to, da se najdeta dve osebi, ki sta namenjeni ena drugi. Če bi lahko izbiral, bi bil cel svet poln srečnih, ljubečih parov, kajti v tem primeru bi bila večina ljudi mnogo bolj srečnih/manj nesrečnih. Vendar ne verjamem v to, da sta si lahko dve osebi povsem zadostni. Da kar naenkrat ugotovita, da ne potrebujeta nikogar drugega, le eden drugega. Velika, velikanska razlika je med partnerjem in prijateljem. Partner je lahko tudi tvoj daleč najboljši prijatelj, vendar to še ne pomeni, da odmisliš vse druge. Človek kot preprosto družabno bitje okoli sebe potrebuje različne ljudi. Različne karakterje, razmišljanja, prioritete, reakcije. Nepredstavljivo je, da se zadovoljimo le z eno osebo, pa naj bo še tako čudovita. Ljudje so tisti, ki nas izpopolnijo. Poudarek na besedi ljudje. Več njih.

Vedno se začudim nad nekaterimi, ki svojo boljšo polovico, svojega partnerja, opisujejo izredno posesivno. Ona je moja, z drugimi se ne rabi družiti, ker ji jaz nudim vse, ne prenesem, da jo ogovarjajo drugi tipi, nikoli ne bo plesala z nobenim drugim. Ker je moja. Moj, moja. V tej besedi je toliko napak. Nihče od nas nima pravice, da si lasti drugo osebo. Da pričakuje, da živi le zanj in da se bo podrejala le skupnim interesom. Da bo odmislila vsa predhodna znanstva, ki sta z njuno zvezo postala brezpredmetna. Takoj, ko si osebo lastimo, delamo njej največjo krivico. Vsak je dejansko tako samosvoj in samostojen, da ne potrebuje življenjskih načel nekoga drugega, da se počuti bolje v lastni koži.

Potem pa pridemo do najnižje točke. Človek, ki je v odnosu do partnerja povsem drugačen kot pa v družbi ostalih. Pred ostalimi je vedno kul, vedno nasmejan, najbolj oh in sploh, do svojega partnerja pa nesramen in tiranski. Vse frustracije, ki se kopičijo v njem, izživlja preko druge osebe. Ker si tisto drugo osebo lasti, ker je tista druga oseba le podaljšek njega, je logično pričakovati, da bo prevzela njegovo breme. Za vse ostale dobro, za svojo najboljšo pa le tisto slabo. Človek ni nikoli majhen zaradi svojih fizičnih lastnosti, lahko pa je povsem nevreden in najmanjši zaradi odnosa, ki ga ima do drugih ljudi.

Tisti, ki se najbolj posesivno oklepajo svojega partnerja, so tisti, ki se najbolj bojijo, da v resnici delajo mnogo premalo, da bi ga zadržali v svojem svetu. Ko začnemo nekoga spreminjati po lastnem sistemu vrednot, počasi tudi ubijamo v njem tisto, v kar smo se na začetku zaljubili.

14,600 total views, 6 views today

2 Comments

  • Zadnji stavek gre kar v mojo belezko s citati. Car 😉 *thumbs up*

  • Zelo lepo napisano. Ta pojav je v današnji družbi vse prepogost. Res je, da skozi leta odkrivamo sami sebe, zato ni nujno, da imamo vseskozi iste interese, a prijateljev pač ne bi smeli zanemarjati. Pa jih. Največkrat ne zato, ker bi bilo z njimi kaj narobe, pač pa zato, ker bi se radi z novim partnerjem bolje spoznali. Takrat je tista oseba za nas najbolj pomembna. Potrebna pa je tudi socializacija, na katero pozabljamo.

    Partnerja pa moraš spustit tudi malo na frej, saj ni tvoj suženj. Vsak ima svoje življenje, kot tudi pravico, da ga živi kot ga živi, konec koncev je to tisto, kar nas je sploh pritegnilo k njej/njemu. Je pa prav, da vsak pozna česa si želi in česa ne, ter napačno vezo prekine, ko ugotovi, da je na poti v pekel. Razen, če si ne želi tja.

    Yeah, it’s complicated 🙂

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*