V zadnjem tednu je bila zopet v ospredju Alenka Bratušek. Bolj ali manj so vsi, ki so že kdaj slišali zanjo, navijali, da popuši v Bruslju po celi črti. Da ji bo vsaj Evropa dala vedeti, da je nesposobna. Ljudje so uživali v njenih zadregah, nespretnih odgovorih in rdečicah. Kako slovensko od nas, da želimo le najslabše za naše rojake. Na eni strani je imamo dovolj, na drugi strani ji ne privoščimo, da ji uspe v Evropi. Ampak to pomeni le to, da se bo vrnila nazaj domov. Kaj bomo pa potem z njo?
Že pred časom so se ljudje zgražali in zabavali ob njenem (ne)znanju angleščine. Sam pa gledam na to nekoliko drugače. Kako daleč je prišla, čeprav ne obvlada angleščine, ki je na nivoju sedmega razreda osnovne šole. Doma se ji nasmihajo ljudje, ki so sposobni gledati ameriške serije brez podnapisov, sicer so pa na socialni. Ampak malenkosti, oni so boljši. Drugi vedo mnogo več o energetiki, tretji so boljši v vodstvenih situacijah. Ampak to so vsi modeli, ki sedijo doma in si predstavljajo sebe v tej situaciji. Razlika je le v tem, da ima Alenka dovolj velika jajca, da dejansko naredi nekaj iz sebe. Drugi pa si ustvarjajo situacije in priložnosti, v katerih lahko uspejo. V dejanski, vsakodnevni situaciji, pa sedijo nekje daleč v ozadju in upajo, da jih nihče ne opazi.
Da ne bo pomote, nisem nikakršen Bratušek simpatizer. Pač takih, kot je ona, je malo morje. To so vsi tisti politiki, ki zavzemajo govorniške odre in nam prodajajo neke zrele bučke, znucane floskule, ki samo trpinčijo naša ušesa. Vedno se vprašam isto: pa kdo temu dejansko verjame? V vsakem govoru je človek najpomembnejši, vsak od nas je čudež, tebe pa ne bodo spregledali, ti si tisti, ki daje dodano vrednost vsemu in vsem. Lepe besede so za naivna ušesa, treba bo malo umiti maslo, ki se že toliko časa nabira v njih.
Vsi smo mi Alenka, ker smo boljši od nje, pa tega ne znamo dokazati. Ker smo največji v svoji majhnosti. Ker smo se naučili uživati v neuspehu drugih. Ne v lastnem uspehu, ampak v porazu drugega. Poraz drugih je tisti, ki je postal najpomembnejši. To pomeni, da ne rabimo sami nič narediti. Lepo počakamo naslednjega, ki bo zajebal, in bo tako nova žrtev na virtualni tapeti, ki tako hitro doseže velike množice. Ampak tisti, ki je zajebal, je nekaj tudi poizkusil. Najlažje je živeti v senci drugih.
Alenko bo pač sčasoma zamenjal nekdo drug. Morda Borut, Darinka ali Gregor. Ime sploh ni pomembno, glavno je to, da se bomo vsi strinjali. Strinjali z njegovo ali njeno nekompetenco, arogantnostjo, neuspehom. To nas bo navdalo z novo energijo. Z njo bomo zopet lahko šli v službo, oddelali svojih osem ur, ki so predvidljivo iste, medtem ko se bomo na tretji kavi to dopoldne s somišljeniki smejali tem javnim neuspehom. To namreč meče slabo luč na vse nas, na celotno državo!
V resnici so pa ti majhni ljudje, ki iščejo svoje piškave zmage v porazih drugih, tisti, ki mečejo slabo luč na nas. Ljudje so tisti, ki so naše ogledalo. Ne posameznik, ampak celota. Uživaj v tem, da si drugačen. Da ne sprejemaš večinskega mnenja. Začni pogovor o drugih rečeh, takih, ki so dejansko pomembne. Pozabi na politike, ki so samo nastavljene marionete – nastavljene z naše strani, mimogrede. Nastavi svoje prioritete drugače. Majhnih ljudi, ki so v svojih glavah veliki, je že preveč.
3,770 total views, 2 views today