Ti so bili seveda korak naprej od walkmannov. Ogromni, nepraktični in na pogled precej odbijajoči. Če si jih želel prenašati naokoli, si potreboval pas v hlačah, sicer bi te kmalu zlezle do tal. Na CD-ju si imel tistih cirka 15 komadov in če so ti bili res všeč in si ga poslušal v eno, potem si ga seveda hitro zgulil. Lastnost zgulenega CD-ja pa je seveda ta, da začne preskakovati. Ko pa začne preskakovati, je treba zapeči novega. Vsak od nas je imel vsaj enega kolega, čigar tehnološke zmožnosti so omogočale, da nam je pekel cedeje. To je bil zelo pomemben mož naše mladosti. Večina telesnih in osebnostnih hib si lahko prekril z dejstvom, da si bil ti ta model. Jaz nisem bil eden teh srečnih izbranih, ampak eden tistih klošarjev, ki je rabil ljudi, ki so mu te zadeve presneli. Potem pa smo se s kolegi dogovorili. Okej, jaz kupim ta original CD, ti boš tega, on bo pa tega. Potem pa bomo dali presneti vse te cedeje in bo vsak od nas imel tri nove za ceno enega. Posledično so cele generacije in cele soseske poslušale le določeno število albumov. Punce v našem gimnazijskem razredu so bile obsojene na hip hop in r’n’b, to je bil takrat bum. Res pa je, da smo bili tudi edini fantje, ki smo vdirali v šolske omare, da smo lahko na radijih vrteli CD-je med odmori in frej urami. Tako da so bile naše sošolke pravzaprav privilegirane, ker so edine v šoli kaj poslušale. 6pack Čukurja in Aaliyah.

3,321 total views, 2 views today