Zasledil sem misel o tatujih, ki verjetno povzame razmišljanje obeh polov, za in proti. Človek, ki ima tatuje, še nikoli ni vprašal osebe, ki nima nobenega, zakaj je temu tako, čemu ni nič porisan. Obratno situacijo je vsak od nas počičkancev že ničkolikokrat občutil na lastni koži – kot občuti iglo mašince, ko se riše nova podoba na njegovo kožo, nežno, a hkrati boleče, slastno in trajno. Zakaj, zakaj se je zaznamoval za celo življenje?! Ampak ne gre več za kakšen statusni simbol ali odražanje družbene odklonskosti, gre preprosto zato, da so ti všeč. Da ti je všeč koža, ki je porisana. Da rad gledaš lepe risbe tudi na drugih. Pred petimi leti si na morju na hrvaški obali prepoznal vsakega Čeha – vsi moški so bili potetovirani, veliko njihovih družic tudi. Vedno me je zanimalo, koliko dejansko to pri njih stane, ali res že vsak špika, kakšna je kvaliteta izdelka. Ampak vedno so mi bili zanimivi. Že od filma Once were warriors in novozelandskih Maorov, ki so ponosno razkazovali svojo popisano kožo. Vsak od nas ima strica, ki ima na svoji nadlakti tetovirano JNA. Mnogi to svoje mladostno dejanje tudi obžalujejo. Ampak obžalovanja so povsem sestavni del življenja, brez njih je vse pusto. Sosedovim otrokom se recimo moj slonček na roki izredno dopade, če se že moji babici ne. Otroci so pa vedno tisti, ki imajo v sebi še vedno skrivnost življenja. Če obsojate nekoga le na podlagi tega, ker je tetoviran, ne pozabite dejstva, da so na tem svetu ljudje, ki se še v lastni hiši sprehajajo v crocksicah in belih nogavicah.

7,358 total views, 2 views today