Tako brezmejno čudoviti

Tako brezmejno čudoviti

Ljudje so včasih tako naivni, da je to pravzaprav že težko razumeti. Živijo v svetu iluzije, kjer človek naj ne bi ocenjeval ali obsojal drugega. Ampak žal ni tako. Na vsakem koraku te obsoja vsak: kako si oblečen, kako hodiš, kakšno barvo las imaš, kako govoriš, tvojo energijo, tvoj odnos do sveta. Teh nekih subjektivnih alinej, po katerih te družba ocenjuje, je nešteto. Lahko se odločiš, da se narediš čim manj opaznega in se tako ogneš vsakršnemu obsojanju v čim večji meri ali pa se odločiš, da izstopaš, za kar zopet plačaš ceno. Vendar ne sme nihče biti tako grozno naiven, da verjame v to, da ga drugi ne ocenjujejo samo zato, ker se on trudi sprejeti vse. Vsi različni, vsi enakopravni.

Dejstvo je, da se v trenutku, ko se odločiš, da boš drugačen, tudi osamiš. Mnogi trdijo, da ni večje zmage od te, da imaš sebe v popolni lasti, vendar si s tem nakopičiš tudi marsikaterega nasprotnika. Drugačno je ravno zato, ker ni skupno večini. To pomeni, da boš osamljen. Nerazumljen. Obsojan. Če to ni preveliko breme zate, potem vedno izberi to pot, pot, ki je ni prehodil nihče pred tabo. V tem primeru se tudi ne smeš zgražati nad tistimi, ki te ne razumejo. Oni so na svoji, predvidljivi poti. Ti pa tavaš v temi v upanju, da se od nekje prikaže sij svetlobe.

Vsak človek danes naj bi bil nekaj povsem čudovitega in neponovljivega. Nihče si ne more predstavljati, kako bi življenje na svetu potekalo, če njega naenkrat ne bi bilo več. Totalni kretenizem. Nihče od nas ni nič posebnega, to je bistvo vsega. Ko ste naslednjič na letalu, ki bo pravkar vzletelo, si izberite nekaj ljudi na letališču in jih opazujte, dokler ne izginejo iz vašega vidnega polja. Vedno manjši so, vedno manj pomembni. Naenkrat je že celotno letališče komaj vidna točka, potem je celo mesto le en velik madež. Nihče med nami ni nič in ravno zato je lahko vsak od nas vse. Edina prava resnica, ki jo je nekdo nekoč izustil, se glasi: »Za celoten svet si le še ena oseba več. Ampak za eno osebo si lahko celoten svet.« K temu bi bilo treba stremeti, ne pa k splošni priljubljenosti.

Sodobna socialna pretočnost omogoča to, da imamo kar naenkrat virtualne borce za enakopravnost vseh, laične varuhe človekovih pravic, dekleta in fante, ki se drugim postavijo v bran. Vse, samo grde besede ne. Kajti vsak od nas je čudež narave. Vsak od nas pa je v resnici le nek skupek mišic, kosti, kromosomov in misli. In to si ti. In tam je on. Kdo od vaju je več? Nihče, kajti za vama bo prišlo še nešteto takih.

Nihče danes ni več pička, peder, kreten, debel, zanič, dolgočasen, smrdljiv, cigan, čefur, lajdra, nič. Vsi so kar naenkrat postali edinstveni, neponovljivi, najlepši, najboljši, emocionalni koloriti, ki priskočijo na pomoč sleherni duši, ki vsaj bežno namigne na to, da jih potrebuje. Ampak ne tako dolgo nazaj je bilo nekoliko drugače. Če ti je nekdo rekel, da si pička, si mu moral dokazati, da nisi, tudi če si zato dobil batine. Če ti je nekdo rekel, da si debel, je bil to zate le izziv, da si zgubil nekaj sala. Če ti je nekdo rekel, da si čefur, si bil ponosen na svoje korenine. Danes je pa vse drugače. Danes smo vsi čudoviti. Blagor nam, kajti nikoli v zgodovini človeštva ni bilo več edinstvenih ljudi na svetu. Žal pa si si zapomnil le imena peščice njih. V svoji brezmejni čudovitosti so si pač vsi na las podobni. Jaz sem kar nekoliko ponosen na to, da nisem nič posebnega. Tak kot vsi. Malo hrane, pijače, seksa in sem že srečen. Okej, lažem. Precej hrane, malo pijače in veliko seksa. To je to.

3,009 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*