Danes so domala vse trgovine samopostrežne. Ampak včasih ni bilo tako. Včasih si prišel v trgovino, se postavil pred ogromen pult, za katerim je bila trgovka, in si ji rekel, da bi mleko. Imeli so eno vrsto mleka. Nobenih 1,5 ali 3,2 odstotkov mlečne maščobe, probiotičnih ali čokoladnih, manjših ali večjih embalaž. Mleko je bilo mleko, na izbiro eno. Kot tudi čokolada, kar me je mnogo bolj bolelo. Vedno ista čokolada. Verjetno zato danes poizkušam vse vrste čokolad, kar jih je, da s tem nadoknadim pomanjkanje izbire v moji rani mladosti. Tudi olje in kis se je sproti natakalo. Da ne govorimo o kavi, ki si jo lahko kar sam zmlel. Papirnati škrniclji so znak določenega časa. Je bilo pa vzdušje v teh trgovinah nekoč mnogo bolj pristno, s prodajalci si razvil pristen prijateljski odnos, vse si poznal po imenu. Danes, recimo, v določenih Hoferjih in Lidlih, ki te gledajo izključno skozi potrošniške oči, večino energije porabim zato, da stvari zmečem neverjetno hitro nazaj v voziček, sicer imam občutek, da bo prodajalka vse skupaj zabrisala kar na tla. Mogoče je pa bolje ena vrsta čokolade, p(r)odana z nasmehom, kot njih petdeset, ko si le še ena kokoška na tekočem traku strank, sicer ne v vrsti za usmrtitev, a gotovo tudi ne za pogostitev.

7,983 total views, 2 views today