Avti socializma – pejček, fičo, yugo, stoenka. Vsaka družina je kakšnega od teh malih velikanov imela v lasti. In v teh makinah smo se vsako poletje odpravili na morje. To je bil podvig brez primere. Štiričlanska družina v teh miniaturnih pločevinah, majhni prtljažniki napolnjeni do stropa, tako da voznik čez zadnjo šipo ni videl čisto nič, vsak od ostalih sopotnikov pa je bil založen z ostalo prtljago. Vetrobranska stekla nisi mogel spustiti, bile pa so male odprtine, ki so se odprle navzven, da smo bili v zadušljivi vročini deležni vsaj tisto minimalno vetriča, ko smo se peljali po »hitrih« cestah do težko pričakovanega morja. Ko se je na našo pot postavil tovornjak – ali njih več -, se je pravi boj šele začel. Na vožnji po jadranski magistrali smo otroci nestrpno pogledovali skozi okno, kdaj bomo zagledali morje. In ko smo ga, smo mu s pogledom sledili vse do konca poti. Ko smo prišli na cilj, je bil ves naš trud poplačan. Morje, jebenti! Vse dokler nismo izvedli misije nemogoče številka dve. Kako po tednu dni prekratkega dopusta zopet funkcionalno s prtljago zlesti v avto na način, da bo kripa dejansko speljala izpod tistega borovca, kjer se je teden dni vestno segrevala.

61,857 total views, 2 views today