V.

V.

Gledala sva se že nekaj dni. Sprva so bili to občasni, sramežljivi pogledi, z vsakim dnem pa manj in manj prikriti. Najboljša stvar pri »morskih« romancah je ta, da so brez obveznosti. Teden dni in druge osebe ne vidiš več. Nobenih poglobljenih debat, odkrivanja kart in čustvenih izlivov. Samo zagorela koža, barvite kopalke, zaobljeni deli telesa in poželenje, ki ga nihče ne obsoja. Tudi jezikovna bariera je v teh primerih povsem brezpredmetna. Na morju si pač fukabilen ali ne, drugih lastnosti nimaš.

Že prvi dan sva se ulegla dokaj blizu eden drugega, nenačrtovano. Z vsakim dnem pa je bila razdalja med najinima brisačama vedno manjša. Vedno več komaj opaznih nasmehov in takojšnjega zardevanja. Imela je odlično postavo, lepo zaobljeno rit in ravno pravšnje prsi, ne premajhne, ne prevelike. Bila je v turkiznih kopalkah s tistimi trakci, ki so tako pogosto del optične prevare, da vse skupaj naredi še večje. Ampak tega ni potrebovala. Dolgi, od sonca osvetljeni lasje, na obrazu pa srebrna aviator očala. Jaz okoren plavalec, ki se je mučil s svojo »žabico«, ona suverena v vodi, kot morska deklica. Ona je bila morska zvezda, jaz kvečjemu morska kumara. Ko sem se tako enkrat podal v vodo, se je pognala v njo hitro za mano. »Če se začnem potapljati, me boš rešila, ne?« sem jo vprašal. Nisem prepričan, da me je razumela, a njen nasmeh, ki se je hkrati odseval tudi v njenih očeh, mi je dal vedeti, da mi je pripravljena priskočiti na pomoč. Tako ali drugače, sem upal.

Torej sva se začela pogovarjati. Torej sva šla zvečer na sprehod. Seveda sem jo prijel za roko. V večerni temi in eni tistih prilagajočih, oprijetih oblek je bila prav očarljiva. Bila je iz Zagreba in tukaj imajo vikend. Danes je sama, ker so šli ostali v Pakoštane na pomorsko bitko. Jaz pa si v glavi zamišljam najino interno bitko, kjer sem jaz edini s sabljo. Pogled iz njenega balkona je menda čudovit, tudi ponoči. Ko si skupaj ogledujeva odsev morske gladine v siju zvezd, stopi pred mene in jo objamem. Nato jo začnem počasi gladiti po njeni zadnjici. Njeni nežni vzdihi so znak, da lahko nadaljujem. Dvignem ji tisto malo krila in jo konkretno zagrabim. Poslinim kazalec desnice in se začnem igrati z njenim ščegetavčkom. Ona začne grabiti mene.

Ritensko nama le uspe priti do spalnice. Ena tistih starih postelj, ki glasno škripa, kjer je vsak majhen premik kot tektonski. Slečem jo v eni potezi. Njene hlačke potegnem z nje kar z zobmi. Obleži samo v svojem modrcu turkizne barve – naključje? -, jaz pa jo ližem. Drži me za glavo in izgovarja neke nerazumljive besede. Potem me odrine in me začne poljubljati po celem telesu. Ker sem slan, ji je to zelo všeč. Potem ga vzame v usta. Po nekaj minutah se zavem, da sem pred tisto večno moško dilemo. Ali jo naj pustim s kurcem v ustih ali skočim nanjo in ji ga zabijem? Če me bo še dolgo obdelovala, mi bo hitro prišlo. Torej jo v eni potezi preložim na hrbet in jo nabijem. Škripanje postelje preglasi njene globoke in vse hitrejše vzdihe. Pride mi na njen zagorel trebuh. Oba globoko dihava, ko me gladi po glavi in šepeta neke opolzkosti. Kako bi lahko še to tako in tako, da bi nastavila to in ono. Seveda nisem imun na te besede in kmalu mi zopet otrdi. Vsa navdušena takoj zleze nanj …

Naslednji dan je ni več na tistem koncu plaže, kjer je bila prejšnje dni. Pod kamnom je bil le majhen list papirja, iztrgan iz karirastega zvezka, na katerem je pisalo: »Vračam se u devetom mjesecu … A ti?«

1,898 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*