Že na začetku mi je bilo nekaj sumljivo. Takoj ko sem vstala – zunaj je bila še napol noč, kakšnih pol osmih, se mi zdi -, sta me vzela v roke in tekla z mano v avto. Očka je nosil še polno nekakšnih torb. Jutro brez risank in zajtrka? Nekaj imata za bregom, to sem že vedela.

In se peljemo in peljemo in vožnji ni videti konca. Ker sem lepo naspana in sem vmes papcala, dam kakopak čisto mir. »Pavza, pavza«, vpije mamica, očka pa murga, kako se lahko odrasel človek utrudi prej kot malo dete. Na počivališču sem se igrala s konjički in pila domače smutije, to je bil že dober obet.

Končno smo prispeli in parkirali pred nekakšno ogromno zgradbo, Hotel Livada Prestige, Terme 3000, pet zvezdic. Seveda, ker si zaslužim le najboljše. Če kdo, potem sem sama utelešenje petih zvezdic. Po razburljivi vožnji v zastekljenem dvigalu smo prišli v velik apartma, ki mi je bil pisan na kožo. Očkova postelja – z mamico sva seveda vzeli tavelko, kdo ga bo pa vprašal – je bila tako nizka, da sem lahko sama prikobacala nanjo! In to sem izkoriščala cel vikend.

Potem smo šli na kosilo. Oziroma jedla sta očka (človek še ni izpustil obroka v svojem življenju) in mamica (kako njej uspe, da se ne zredi?), jaz pa sem se igrala v kotičku za otroke. Najprej je bila tam le ena animatorka, ki pa je kmalu poklicala na pomoč še drugo. Kaj sta pa mislili, da je zame ena dovolj? Barvali smo, se igrali s kockami in vse je bilo super. Sploh nisem imela časa jesti ob vsem tem razburjenju. Za spanje je bilo časa še manj, čeprav je očka vseskozi govoril, da bo šel spat namesto mene, če tokrat izpustim.

Pravi vrhunec je bil šele pred mano. Bazen! Odrasli, ki se toliko ukvarjajo s tem, da nas zaposlijo, še vedno ne vedo, da rabimo le ajmar vode in nič drugega. Na tem bazenu pa je še špricala voda in je bil majhen tobogan in polno žogic in šlaufkov in skoraj se mi je zmešalo od vznemirjenja!

Potem smo šli spet jest. Se mi zdi, da so odrasli cel vikend samo jedli in nič drugega. Zato sem se spet igrala. Sploh ne vem, kdaj sem zaspala, ker me je v trenutku zmanjkalo. Naslednji dan smo bili še več na bazenih. Zdaj sem se tega že tako veselila, da sem glasno godrnjala, ko me je mamica preoblačila v nekakšno vodno plenico. Očka pa je govoril, da me naj kar nago vrže v vodo, pa bom s samo silo volje splavala na površje in si obenem sama oblekla plenico. Ta očka, tako me ima rad, da misli le najbolje o meni.

Vmes sta bila vsaj še dva obroka – edini čas v dnevu, ko sem imela svoj mir -, potem pa smo odšli še na sprehod po Prekmurju. Vse je ravno in zeleno in mirno, tukaj bi človek lahko živel. Menda smo bili na popolnem družinskem oddihu. Čeprav jima tega vedno ne povem, pa je zame popoln vsak trenutek, ko sem z njima. Naj jima bo, saj se trudita.

Naslednji dan smo si ogledali še štorklje in sedaj sem že toliko poznala okolje, da sem ustvarila nova prijateljstva. Nina, Zara, Aljaž, Jakob, Žan in Izak. Skupaj smo bili močnejši kot Bratovščina sinjega galeba.

Kar žalostna sem bila, ko smo morali nazaj domov, ampak moja dva lisjaka sta me tako utrudila, da sem v avtu takoj zaspala. Saj bi se na poti domov še kaj ustavili, ampak se je očkatu mudilo domov, ker ga je čakala fuzbal tekma. Naj mu bo, ker se je tokrat res potrudil za naju. Odločila sem se, da bom šla z njima še kdaj na dopust. Dokler ga bosta onadva plačevala ali do mojega dopolnjenega petnajstega leta starosti. Potem se ne bom več hotela družiti z njima, ker bom preveč kul/onadva preveč bedna. Bosta kar morala razumeti.

 

9,903 total views, 4 views today