Popeljal te bom v en prav poseben dan. Tak, ki je prišel povsem nepričakovano in te je ujel povsem nepripravljenega. Še včeraj je bila večina stvari v redu, danes ti gre vse na kurac. Ljudje se hočejo pogovarjati o stvareh, za katere ti je povsem vseeno. Telefon zvoni v eno. Še pes te nervira. Iščeš košček spokoja, osebno oazo miru, ne veliko, dva krat tri kvadratne metre, kamor se lahko usedeš in kjer ni nikogar.

Tišina je najbolj podcenjena reč na svetu. Kako grobo jo nekateri kršijo! Govorijo in govorijo in še kar govorijo pa znotraj tega malega morja besed ne najdeš ene same, ki bi imela vsaj malo teže. Ljudje te gledajo, kot da si želiš, da si jim všeč. Ni jim jasno, zakaj se ne trudiš za njihovo naklonjenost, če se že oni za tvojo. Zakaj si tak? Onak? Zakaj nisi kot vsak?

Nekateri ljudje se opravičujejo, če imajo slab dan. Verjetno so prepričani, da do njega niso upravičeni. Nekateri imajo tečno življenje, pa svoje »težave«, ki so vse prej kot to, delijo z vsem in vsakem. In to vsakdan. Kdor ima dve ušesi in sorazmerno izpraven sluh je že dovolj dober, da bo zaužil njihovo mero jamranja in prelaganja odgovornosti. Zakaj sploh daješ takim ljudem potuho? Obrni se stran in odidi na lepše.

Slab dan je tvoja pravica. Zaporedje slabih dni je tvoja pravica. Slab teden dni je tvoja pravica. Vseeno je, kakšni so razlogi za to slaboumje. Morda so povsem neumni, ampak ti potrebuješ izpraznitev. Na tebi je, da slabe volje ne deliš z drugimi, ampak jo presnavljaš na svoj način.

Moj je tišina. V spokojnem, lastnem miru lahko razčlenim par stvari, ki so se kar nekaj časa kopičile. Ne potrebujem tolažbe, brce v rit, dobrovoljnih nasvetom ali ramena, na katerem si lahko odpočijem. Potrebujem samo sebe. In najraje vidim, da takrat ni nobenega od vas v bližini.

Zakaj naj bi opravičeval nekaj, kar je del mene? Eno največjih olajšanj je tisto, ki nam pove, da je čisto v redu – in še kako prav – če nismo vsem všeč. Ponavadi je tako, da še večjemu številu ljudi ne smemo biti preveč všeč, sicer bomo kmalu izgoreli v lastni pocukranosti.

Se tudi ti včasih pogledaš v ogledalo in ne vidiš tistega, kar se skriva na varnem pod tvojo kožo? Strmiš v čistega tujca. Ampak tam nekje notri si menda čisto ti. Včasih te je bolje pustiti pri miru, ne dregaš v osje gnezdo, če to res ni treba. Počakaš, da se ti megla pred očmi razblini in zopet za nekaj časa in do neke mere razumeš svoje bistvo.

Danes je prav poseben dan. Danes mi gredo vsi in vse na kurac. Vključno s tem, kar sem zapisal. Vključno s tabo, ki si to brezsmiselno pisanje prebral do konca. Ampak ta danes sem potreboval. Brez skrbi, jutri bo vse precej manj oblačno. Ampak danes … danes mi gre pa vse na kurac. Zakaj? Zato, ker mi gre lahko. Najboljši razlog, kar jih je.

7,969 total views, 2 views today