15. september 2003. Prijeten poznopoletni dan, ki je že napovedal jesen. Sonce ni bilo več tako močno, a je še kar vztrajalo iz dneva v dan. Bil sem ravno sredi najdaljših počitnic v svojem življenju, tistimi med srednjo šolo in faksom. Cel september je bil brezskrben. Cel september sem imel rezerviran za uživancijo in brezdelje. Oziroma tako sem vsaj mislil.

Rekla je, da gre do sestre. Seveda, zakaj pa ne, do kosila bo že nazaj. Vendar je minila ura, dve, tri, nje pa nikjer. Postal sem sumničav, zato sem poklical njeno sestro, ki je ta dan ni videla. In sem poklical še njene druge sestre in prijateljice pa o njej ne duha ne sluha. Takrat sem globoko v sebi že vedel. Videl jo ne bom nikoli več.

V hiši nisem zdržal, zato sem hodil okoli. Hodil sem okoli več ur, pa se ni nič spremenilo. V tem času je bila naša hiša že polna živčnih in prestopajočih se ljudi. Vendar so si vse samo zatiskali oči. Vsi so še vedno nekaj upali.

Sedel sem na stopnicah pred hišo, ko se je pripeljala skupina ljudi, ki jih nisem poznal. Vprašajo me, če sem ta in ta in odgovorim jim pritrdilno. Pove mi, da so našli mojo mamo v reki. Ne vem zakaj, ampak vprašam jih, če je še živa. Samo odkimali so, s pogledi usmerjenimi v tla, kot da bi bili oni česa krivi. Šel sem v hišo in povedal vsem zbranim. Jok in histerija. Fotr se je skoraj sesedel, jaz pa sem pri sebi razmišljal, da do tega nima pravice, da ima sedaj veliko stvari za urediti.

Ampak njegovo vlogo sem prevzel jaz, nekdo jo je moral. S stricem sem se vsedel v avto in se peljal do naših bližnjih, da jim sporočim novico. Ko danes gledam nazaj, mislim da noben 18-letnik ne bi smel drugim sporočati, da se je njegova mama ubila. Zanj je to prezgodaj. Ko sem prišel do njene mame, moje babice, je instinktivno vedela, kaj se je zgodilo. Dan prej je namreč nekaj podobnega sanjala.

Ko sem se po dveh urah prevažanja od znanca do svojca vrnil domov, je bilo stanje v hiši še vedno klavrno. Veliko samopomilovanja, nič odgovorov. Zaprl sem se v svojo sobo in prvič globoko vdihnil. Jokal nisem, kaj takega si nisem mogel privoščiti. Nekdo mora ostati trden, nekdo mora držati, kar je ostalo od naše družine, skupaj.

Ugasnil sem luč in se ulegel v posteljo. Glava je bila težka, zrak v prostoru pa zadušljiv. Toliko o brezskrbnem septembru.

 

Ni dneva v najinem skupnem življenju, ki bi se ga spomnil bolje, kot dneva njene smrti. Skoraj sedem tisoč dni sva preživela skupaj, pa se še vedno, po trinajstih letih, spominjam podrobnosti, vonjav, občutkov in dejanj tistega turobnega dne. Trudim se obuditi lepe trenutke, ki jih zagotovo ni bilo malo, pa niso nikoli tako izraziti. Bolečina je pač veliko močnejša od vsega lepega.

Nekaj časa sem jo obtoževal, ker me je izkoristila zato, da je lahko končala svoje življenje. Nekaj časa sem se smilil samemu sebi, ker sem bil mnenja, da si tega nisem zaslužil. Nekaj časa sem jo idealiziral, ker sem na tak način opravičeval njen konec. Nekaj časa sem jo sovražil, ker je izbrala izhod strahopetcev. Ampak vedno sem jo ljubil. Iskreno in brezpogojno. Sedaj vem, da ni imela izbire. Bolezen jo je izčrpala tako psihično kot fizično. In ni želela veneti pred mojimi očmi.

Sodobna družba se boji smrti. Rojstvo je nekaj samoumevnega, smrt pa nekaj abstraktnega, kar nas bo mogoče obšlo. Pa nas ne bo. Smrt odrivamo na stran. V domove za ostarele, v bolnice, kamorkoli, kjer nimamo stika z njo. Ljubše nam je počasno in mukotrpno umiranje na obroke kot pa dostojanstvena smrt.

Začetek in konec. Vmes so tisti dnevi, ki resnično štejejo. Smrt bližnjega je nekaj najtežjega, kar lahko človeka doleti. Če je ta smrt še močno prezgodnja, še toliko bolj. Uživajte v dneh, ki so vmes. In zapomnite si čim več lepih stvari, ki so se vmes zgodili. Kajti enkrat pride dan, ko so spomini vse, kar imamo.

 

15,034 total views, 4 views today