Vse, kar sem rabil iz trgovine, sta bili dve frišni štručki in dva jogurta, nič več. Po fasngo sem še ravno včeraj, tako da sem imel namen le skočiti v trgovino in takoj ven. V naročju pa sem držal tamalo. To isto tamalo, ki si je seveda zapomnila, da se v Lidlu usede na poličko nakupovalnega vozička – prav tisto, ki jo mnogi uporabljajo za pijačo, mladi starši pa za svoje navihane otročičke – in se pelje kot general. Tokrat nisem imel namen vzeti vozička, ampak le košaro. Pravzaprav tudi kovanca nisem imel s sabo, ampak le bančno kartico, kajti šlo je za spontan, a nujen nakup. In tamala se je seveda glasno pritoževala, ker sem ji odrekel tisto super zabavno vožnjo, ko ima vse na oku. Trcjalka je, to ima po mami. Ampak sem ji dal nalogo, ki jo je zadovoljila – ona je bila namreč zadolžena zato, da prodajalki poda štručki in je bila ponosna na svojo nalogo.

Vsi so že velikokrat bili priča prizorom, ko se otroci v špecerijah valjajo po tleh, kričijo, jokajo in nergajo, njihovi starši pa ob tem izgubljajo živce. Kako pravzaprav reagirati v taki situaciji? Dejstvo je, da majhni otroci potrebujejo nalogo, da se počutijo pomembne tudi v za njih tako dolgočasnem početju, kot je nakupovanju hrane. Moramo jih zamotiti, morajo se počutiti pomembne in koristne. Če jim pol ure govorimo le to, da morajo počakati in da naj dajo mir, se jim počasi zmeša. Polni energije so, polni pristne življenjske energije, zato ne morejo preprosto samo stati pri miru in čakati, da čas mine.

Iz lastnih izkušenj, pogovorov z drugimi starši in iz knjig sem izvedel to, kako lahko narediš nakupovanje za otroke bolj zabavno. To naj bo lov na zaklad. Povej svojemu otroku, da rabiš točno določeno kozje mlado ali slivovo marmelado ali ocvrti krompirček, ki je v tej trgovini najboljši. In ko ga najde in ti ga poln ponosa prinese, ga moraš iskreno pohvaliti in s tem utrditi njegovo ali njeno samozavest. Brez njega je tudi nakupovanje dolgočasno in manj uspešno.

Moja mala dama je seveda še premajhna, da bi lahko sama lovila zaklad. Iskreno se veselim dne, ko ji bom naročil, naj poišče fotrovo najljubše pivo. Do takrat pa poizkušam vožnjo z vozičkom narediti tako zabavno, kot da je na ringlšpilu. Levo, desno, obrati, vzvratna vožnja, poizkusa prav vse, kar nama pade na pamet. Midva ne upoštevava tistih »kaj si bodo pa drugi mislili« pravil. Če sva lačna, bo ona do blagajne pojedla svojo žemljico, jaz pa hrenovko v testu. Lačen človek je namreč nesrečen človek. In zato moja mala uživa, ko gremo v štacuno. Skrbi me le to, da tista polička na vozičku opozarja, da je maksimalna nosilnost 15 kilogramov. S trenutnim tempom bo naša kmalu pretežka za te zabavne vožnje.

Pojutrišnjem moja Višnja praznuje svoj prvi rojstni dan. Pred enim letom sem razmišljam, katero novo jakno iz kolekcije jesen/zima si naj kupim, sedaj pa nameravam namesto tega kupiti razvlažilec zraka. Ker se je v sobici moje male pojavila vlaga. Povsem samoumevno je, da se bom odrekel neki stvari za dobrobit svojega otroka. Jaz ne obstaja več, sedaj smo samo še mi. Čez noč se v tvojem življenju postavi nov, čisto drugačen sistem vrednot.

Življenje za nove starše je težko. Vržejo te v globoko vodo in potem je na tebi, da splavaš. Na poti delaš napake in se sproti učiš. Svojemu otroku želiš le najboljše in v tej želji pogosto pregoriš. Utrujen si, tečen, brez prave energije in si želiš le trenutek ali dva miru. Ampak nikoli, čisto nikoli si ne zaželiš življenja, ki si ga živel prej. Življenja, v katerem še ni bilo tvojega malega čudeža, ki te s preprostim nasmehom ali svojo energijo vedno spravi v dobro voljo.

Mala Višnja, vse lepo za tvoj prvi rojstni dan in hvala ti za najlepše leto mojega življenja. Razturaš po dolgem in počez.

 

7,608 total views, 4 views today