V mojih otroških letih je bil avgust poseben še zaradi enega razloga: ker smo takrat vsako leto prevzeli veliko kartonsko škatlo, kjer so bili učbeniki, delovni zvezki in šolske potrebščine za prihajajoče šolsko leto. To je bil takrat cel žur, to navdušenje nad izobraževanjem pa se je v mojem primeru žal zaključilo s petim razredom osnovne šole. In ker se bliža novo šolsko leto, nehote pogledam svojega malega kobacajočega otročička in se sprašujem, kako poteka njena življenjska šola.
Nasmejana je. Ne boji se skoraj nikogar. Precej je samozadostna in občutek imam, da se počuti varno. Mislim, da nam gre torej zaenkrat čisto v redu. Kar nekoliko smešni so mi tisti starši, ki se bojijo, da bodo svojega otroka prezgodaj preveč razvadili. Do tretjega leta starosti otroka ne moreš razvaditi. Preprosto ga ne moreš imeti preveč rad. Ukvarjaš se z njim in delaš po svojih najboljših močeh in to ti vrača z nasmehom, dobro voljo in samozavestjo.
Učiva se eden od drugega. Starš, ki verjame, da že vse ve, je pogrnil po celi črti. Otroci v nas razkrijejo najboljše in najslabše lastnosti in nam jih postavijo na ogled. Potem je na nas, da jih objektivno ocenimo in naredimo, kar je v naši moči, da se popravimo. Otroci nas naučijo, da smo lahko še boljši ljudje in zaradi njih se resnično splača potruditi.
Vsak dan grem torej nazaj v šolo. Kot takrat, ko sem vsako poletje z navdušenjem pisal svoje ime na nalepke na platnice novih zvezkov. Sedaj nimam več učbenikov, ki bi mi svetovali, kako se moram obnašati. Sedaj se učim iz dneva v dan, in sicer predvsem iz svojih napak.
Sedaj skupaj jeva bio jogurte. Jaz jih prej nisem jedel, pa sem bil skoraj primoran v to. Ker je moja boljša polovica doktorirala na biotehniški fakulteti, sedaj izbiramo tiste izdelke, ki so jih ocenili kot odlične. In ker naj bi bili še toliko bolj zdravi, imava oba s tamalo vsak svojo žličko in se pitava. Tako me je tamala naučila, da je zdravo zelo pogosto tudi dobro. Pred tem sem bil namreč trdno prepričan, da vsa hrana, ki je zdrava, močno izgubi na svoji okusnosti. Tudi star osel se lahko nauči kaj novega.
Neverjetno je, kako dojemljivi so naši otroci. In to kako zgodaj! V prvih dveh letih svojega življenja se naučijo več kot v vseh preostalih letih svojega življenja skupaj. To je resnično malo morje informacij. In potem pogledaš nas, ustaljene in stagnirane mačke, ki se držimo vedno istih vzorcev in navad v upanju, da kaj ne poruši našega vsakodnevnega ritma, čeprav je ta lahko še tako dolgočasen. Otroci nas naučijo, da živimo v trenutku. Jutri za njih ni pomemben. Starih zamer ne gojijo. Oni resnično živijo tukaj in zdaj.
Otrok je tista konkretna brca v rit, ki nam jo nameni življenje. Človek ni na svetu zato, da živi le za lasten obstoj. Ima neverjetno možnost, da ustvari nekaj, kar ga ničkolikokrat presega. Kar postavi njegovo življenje na glavo.
Narava je čudovita. Ustvarila je ženske, ki imajo to mogočno lastnost, da postanejo tudi matere. Šele takrat vidiš, kaj pomeni brezpogojna in neodtujljiva ljubezen. Včasih se mi ženske kar smilijo, ker imajo (hočeš/nočeš) na drugi strani nas, moške. Ki se po najboljših močeh trudimo, da smo jih vredni, pa nam to le redko uspe.
In tako me učijo moji dve kraljici srca, da sem povsem v redu tudi z vsemi svojimi posebnostmi in napakami. Da me sprejemata in razumeta in sta pripravljeni vztrajati pri mojem vseživljenjskem učenju. Ta šola se nikoli ne konča, model!
5,003 total views, 2 views today