»As time goes by, you’ll understand. What lasts, lasts; what doesn’t, doesn’t. Time solves most things. And what time can’t solve, you have to solve yourself.«*
Haruki Murakami je eden mojih najljubših piscev. Njegovi liki so bizarni, njegove zgodbe največkrat težko razumljive, a vedno so vsepovsod skriti mali dragulji. Murakami je človek, ki je malo pred svojim tridesetim rojstnim dnem ugotovil, da delo v tradicionalnem pomenu besede ni zanj. Zato je dal odpoved in se je odločil, da postane pisatelj. Tak, krvoločen. Ki je vstal vsako jutro in pisal kot obseden, čeprav je bil sredi dneva/tedna/meseca brez navdiha. Preprosto je moral slediti svojim sanjam.
Nekatere stvari trajajo, so večne, nekatere pač ne. Nekateri ljudje so s tabo celo življenje, drugi ga v določenem obdobju zapustijo. Tako namreč mora biti. Ne verjamem, da srečaš napačne ljudi, ampak so pravi zate v točno določenem trenutku, četudi se kasneje vajine poti močno razidejo. Sčasoma ugotoviš, da ima življenje nek svoj smisel in da je njegov smisel v tem, da točno ve, kaj je dobro zate. Včasih je pot do tja lahkotna in zanimiva, drugič mukotrpna in dolgočasna. Ampak tako tudi ti drviš proti svojemu cilju.
Čas resnično razreši večino stvari. Nekaj ga pač mora miniti, da lahko gledaš na nekoga ali nekaj objektivno. Ko imaš razum zamegljen, je sila nepraktično sprejemati pomembne odločitve.
Si letos prižgal svečo manj? Ne pomnim več, kdaj se prižgal zadnjo, pa je že lep del familije na tem ali onem britofu. Vseeno že zelo dolgo vztrajam pri svojem, da lepa beseda pomeni veliko več kot goreč plamen. Pa čeprav je drugi ne vidijo. Pa čeprav grem na britof takrat, ko tam ni drugih. Kajti iskreni pogovori so najbolj pristni, ko so izrečeni v samoti.
Vseeno moramo prevzeti del odgovornosti. Kar čas ne razreši, pristane na naših plečih. Če te nekaj že leta vleče navzdol, potem se moraš spopasti s tem. Lahko gre za osebo, občutek, dogodek. Nima smisla, da se jim izogibaš, če so pa vedno s tabo.
Zakaj počneš nekaj, kar ti ni všeč? Odgovor je skoraj vedno isti: ker sem zato plačan. Verodostojen odgovor, ni kaj. Če si torej že vpet v dolgočasno in rutinsko delo, si ga moraš sam popestriti. Narediti moraš tako zanimivega, da več ne gloda tvoje slastne notranjosti. Šele ko postoriš vse pri sebi, si pripravljen, da se soočiš z drugimi.
Zanimivo je, kako so prav misli tiste, ki nas vlečejo navzdol. Manj veš, boljše volje si. Poizkusi povsem odmisliti vse. Štej ovce. Medtem ko razmišljaš o preteklosti in prihodnosti, le redko razmišljaš o čem lepem. Torej razmišljaj o tem trenutku. Če nimaš ravno zobobola, ti verjetno ni prehudo. Morda ti je celo lepo. Morda lahko ta trenutek celo raztegneš. Menda si zmagal, če ga nateguješ do onemoglosti. Življenje je vedno lepše, če nekaj nateguješ.

*Verjamem, da so moji bralci tako bistroumni, da ni potrebe po prevode te povedi.

5,865 total views, 4 views today