Jaz sem idealen otrok. Nič ne zahtevam, vsako noč prespim, vse takoj povem, nič ne zamerim. Če bi bil vsak človek tako iskren, kot sem jaz pri svojih nedopolnjenih enajstih tednih, pojma privoščljivosti sploh ne bi poznali.
Jaz učim svoja starša vedno, ko sta me pripravljena poslušati. Povem jima, da živim samo za ta trenutek. Kar se mi trenutno dogaja, to je zame cel svet. Ne zanima me, kaj se že je ali kaj se še bo zgodilo, to ni pomembno. Živim za zdaj.
Nič ne zamerim. Čeprav me je sumljivi/kosmati še pred petimi minuti napačno prijel in me je povsem vrgel iz ritma, sem se v tem trenutku že pripravljena smejati z njim. Čeprav imam vedno pogosteje občutek, da se smeje meni in ne z mano. Sam sebi je pa izredno zabaven. Ampak jaz sem trenutno v fazi posnemanja obrazne mimike, tako da se smejim, če se smeji on.
Zelo sem vztrajna in nepopustljiva. Ne odneham kar tako. Če se derem, se derem. Če spim, spim kot ubita. Če sem dobre volje, sem utelešena dobrota. Če sem pa lačna, pa moram takoj jesti, kako težko je to za razumeti?! Jem rada, veliko in povsod. Povsem vseeno mi je, kje slastna izvadi joško, samo da jo in to čim prej. Sedaj že vem, da je za okusnost mleka pomembno, da tudi ona veliko poje in popije. To ji poizkušam tudi povedati, pa misli, da govorim samo, da hočem cuci-cuci. Jebo jo cuci-cuci, če pa že sestavljam večstavčne, podredne povedi, ki se nemalokrat končajo z eksplicitnim ločilom. Vseeno se je pogovarjati z njo precej bolj zanimivo kot s sumljivim, ki se sicer naj bi pogovarjal z mano, a se v resnici le sam s sabo. Ne glede na to, kaj mu povem, si odgovori kar sam. Eh …
Sedaj imata neko novo foro. Seveda se nočem več peljati v vozičku, ker ne vidim nič okoli. Jaz pa vsrkavam vse, kar mi okolje ponuja. Zato sta si omislila nekakšno nosilko. In najpogosteje se zgodi, da me takrat, ko sem čisto dobre volje, zvežeta na oprsje sumljivega in ta hitro steče z mano na zrak. Seveda se pritožujem, ti bi se tudi. Ampak sčasoma se utrudim. Nobene možnosti nimam, da mu ubežim, prevelik in pretežak je zame. Pa še nič za cuzat mi ne ponudi. Torej zaspim, kaj drugega mi sploh preostane. Ampak kmalu bom shodila, takrat pa se bodo karte na novo razporedile. Že sedaj se namreč drži za hrbet, ko se valja okoli mene po tleh. Še nekaj let in bo on tisti, ki bo nemočen.
Ne vem, zakaj so vsi okoli mene mnenja, da gledam grdo. Temu se reče karakter, dragi moji. Mene ne bodo z lahkoto prinesli naokrog kot kakšno naivno deklo, staro šest tednov. I’ve seen things, man! Ni vse sladkorček, ampak so tudi polena na poti. Zdaj še puzam čez njih, kmalu pa jih bom že preskakovala. Sedaj sem pa spet zaspana. Težko je razmišljati za tri, pa sem v to kar primorana v tej hiši. Včasih še najbolj razumem psa, ki samo počiva in se dela čim bolj nevidnega na svoji dekici. Dobi za jest in je dober za ta dan. Živali in dojenčki smo tako enostavni in pristni. Kje in kaj se zalomi pri odraslih, da postanejo tako čudni?

54,728 total views, 2 views today