Tako belo, da se že kar blešči! Niso le diamanti takšni, prava zima tudi. Sicer je bil sneg pozimi pred leti tako pogost pojav kot pripeka poleti, ampak lej, časi se spreminjajo in mi z njimi. Ko vse seštejem, imam še največ težav z oblačenjem, ko zapuščam hišo. Trenirka. Nogavice. Bunda. Morda rokavice. Zimske čevlje. Pri kakšnem šalu in kapi že obupam, to vse nadomesti kapuca. Eh, od vsega tega se mi že vrti v glavi. Človek kratkih hlač in natikač potrebuje kar nekaj psihične priprave, da to ponotranji.

Vsa ta belina me kar nekoliko umirja. Kam se mi pa mudi, če pa še cesta ni splužena? Bo že, ko bo, če bo in tako dalje. Odličen čas za samorefleksijo. Vse je okej, lahko bi bilo bolje, lahko tudi mnogo slabše, kaj bi se človek pritoževal. V življenju stremim po ravnovesju. Nobenih skrajnosti, te mi smrdijo. Ne smejim se cele dneve, ker zato okolica ni dovolj zabavna. Ne gledam grdo cele dneve, ker zato ni razloga in me od tega boli glava. Pogosto se smejim, včasih gledam grdo, vse je v enem prisrčnem ravnovesju.

V pravem zasneženem vremenu so tudi načrti precej bolj kratkoročni. Ne belim si glave s tem, kaj se bo zgodilo čez nekaj dni ali tednov. Prvo in trenutno najbolj pomembno vprašanje je, če se bom čez slabo uro odpravil od hiše, skidal avto in parking, se čisto počasi (opa upokojenci style) pripeljal do točke B na kosilo in potem nazaj. Pa vmes primerno opremil in oblekel tri otroke, ki si zelo želijo iti na sneg, a se jim ne da opremiti in obleči. Se mi to splača? A se mi da?  Kavč in deka pač zgledata neverjetno spokojno in privlačno.

Vendar nimam tega privilegija, da bi sneg le spokojno opazoval skozi kuhinjsko okno. Ker imam tri otroke. Ker so tako veseli vsake naslednje snežinke, da imam občutek, da bi ga najraje gledali celo leto. Pa kepa očkatu v glavo. Pa dejmo naredit snežaka/iglu/trdnjavo. Gremo se valjat po snegu! Gremo delat snežne angelčke! Pa se vsega tega nekaj časa uspešno otepam, potem pa resignirano začnem izpolnjevati njihove iskrene želje. Kdo sem jaz, da bi jim odrekel to veselje? Grinch zime?

Res pa je, da mi je pogled na zasneženo okolico vedno najlepši v termah. Ko se namakaš v topli vodi in skozi okna opazuješ ples snežink … in se počutiš ekstra drzno, zaplavaš v zunanji bazenček in hitro ugotoviš, da se z razlogom nisi rodil kje sredi ruske tundre. Gremo nazaj not, alo! V Thermani Laško smo že redni gostje. Ko mi je nekaj všeč, to zlepa ne menjam. In ker se tam vedno počutimo odlično, se tja tudi redno vračamo. Tamali vedno komaj čakajo. Višnja špara denar za Laške, kot jim reče, Zarja si jih je zaželela za rojstni dan kot edino, a daleč najpomembnejše darilo.

Kaj bi izpostavil? Bazene, tobogan, valove in vse ostale radosti v bazenskem kompleksu. Je veliko, a ni preveliko, obvladljivo za starše in zelo zabavno za otroke. In večerna kulisa kupole je resnično čudovita! Ker smo veseli jedci, nam veliko pomeni res pester in bogat nabor hrane (kaj češ lepšega kot za sladico po večerji sladoled, sladoled pozimi!). Prilagodijo se tudi kakšnim posebnostim v prehrani, če jih kdo ima. Pomembno obvestilo: med zimskimi počitnicami otroci do 5. leta pri njih bivajo gratis.

Tako da užijte te dni, ki so pred nami. Manj razburjanja glede počasnega pluženja cest in več toplih src. Manj zmrzovanja in več kuhančka. Manj čakanja v hiši, da sneg skopni in več valjanja po njem. Svež zrak vedno zbistri misli in glavo. Ne pozabi, to je hkrati idealno vreme za prekomerno veliko stiskanja. Ko se stiskamo, se pa res vsi takoj počutimo bolje.

 

1,846 total views, 6 views today