Podobno kot smo se v naših mlajših letih primerjali z vrstniki, sem sedaj pogosto priča temu, kako nekateri primerjajo svojo družino z drugimi. Od tega, koliko otrok imajo, kako veliko je njihovo stanovanje ali hiša, kako ješči so otroci, kako »pridni« so, kako uspešni v šoli, koliko dodatnih aktivnosti obiskujejo, kdaj hodijo spat, koliko risank pogledajo itd. To bi človek lahko dejansko našteval do onemoglosti.

Podobno kot pri primerjavi z vrstniki pa na srečo ne bomo odkrili idealnega primerka. Popolna družina ne obstaja. Vedno bo kaj, kar bo boljše kot pri nas. Vsaj na prvi pogled. In ko se enkrat začneš s tem obremenjevati, s tem izgubljaš energijo, ki bi jo dejansko lahko ali moral usmeriti prav v svojo družino, svoje otroke.

Resnica seveda tiči nekje povsem drugje. Srečen je tisti, ki se ne primerja z drugimi. Srečna družina je tista, ki najde dobro v sebi in ne išče boljše v drugih.

Vsi dobro vemo, da bodo vedno nekje boljši od nas. Ne v vseh, a vsaj v določenih stvareh. Nikjer pa ni določeno, da so zaradi tega tudi srečnejši od nas. To določamo sami. Natančneje, to ustvarjamo sami. Nihče drug nima te moči v svojih rokah. Nihče drug ne odloča o naši sreči. Nihče, le ti. Le mi.

Sosedova trava ni vedno bolj zelena. Morda pa tudi je, kdo bi vedel. Našo zelenico občasno »zalijeta« pes ali Vori in na tistih mestih hitreje porumeni. Zdaj lahko bi zaradi tega tudi bentil, ampak sem prav ponosen na fanta, ki je tako dobro sprejel dejstvo, da ne nosi več plenic in vedno pove, ko mora odtočiti. Včasih pač ni stranišča v bližini in takrat je tisto edino drevo na našem vrtičku zelo dobrodošla tarča.

Tako da v tem primerjanju z drugimi družinami res ne vidim nobenega smisla. Nekdo ima večjo hišo, boljšo razporeditev sob v njej, več prostora za igro. Če parafraziram našega predsednika v odhajanju: »So what?«

Mi smo zadovoljni s tem, kar imamo. Veliko več časa smo nasmejani kot razočarani. Zato sem hvaležen in tega še zdaleč ne jemljem kot samoumevno. Čeprav se moram v tistih bolj temačnih dneh pogosteje opomniti, da ne smem biti požrešen. Dokler imam nas, imam vse in še veliko več.

Nekoč so me učili, da naj bi imel vedno več. Da se ne smem nikoli ustaviti, nikoli zadovoljiti. Sedaj imam drugačno prepričanje. Imam ogromno. Včasih se preprosto moram ustaviti. Zelo pogosto sem srečen in zadovoljen. Naučil sem se reči ne tudi dodatnemu zaslužku. Ker vem, da mi je najpogosteje čas z družino pomembnejši kot nekaj evrov več na računu. Ker vem, da moram biti miren v svoji notranjosti. Šele pomirjen in zadovoljen bom lahko dober oče in partner, tudi prijatelj. In kaj je pomembnejše od tega? Ljudje si bodo zapomnili, kako se bodo ob tebi počutili, ne pa to, kaj si jim dal.

Mi smo preživeli lep vikend. Nikamor nismo šli, nič posebnega nismo počeli. Smo pa dobro jedli in se veliko smejali. Mnogo družin je veliko produktivneje izkoristilo te sončne dni. Vesel sem za njih. Ampak zavidam jim pa nič. Nič jim nisem fouš, naj si dajo duška. Oni imajo svoja pravila, naša družina pa svoja. Vsakomur svoje.

Veliko družin je, ki ima veliko več. Mi pa smo kljub temu srečni. Hudiča, prekleto srečni. Ker imamo mi – za nas – več kot dovolj. Eden drugega. Nas.

 

5,579 total views, 2 views today