Ko preseneti tretji plus …

Ko preseneti tretji plus …

Pričelo se je novo leto, ki bo v našo družino zopet prineslo spremembe, nemir, sladko pričakovanje in veselje, ko bomo odštevali dneve do rojstva novega člana družine.

Ko sem lani septembra zaključevala s porodniško, sem si zaključek starega leta in pričetek novega predstavljala malce drugače. Predvsem v manj mama vlogi. Kovala sem nove načrte, se veselila novih izzivov in bila predvsem vesela, da bom poleg skrbi za otroka in doma počela še kaj drugega. Z Juretom sva se sicer občasno pogovarjala tudi o tem, kako bi bilo, če bi vendarle imela še enega otročka, ampak nekje globoko v sebi sem jaz s tem poglavjem v življenju zaključila.  Zdelo se mi je, da je naša družina popolna točno taka kot je.

Zato prvih znakov nosečnosti sploh nisem opazila. Šele ko sem ugotovila, da nekam dolgo časa že uživam brez menstruacije, me je malce zaskrbelo. Pa vseeno se mi je zdelo čisto nemogoče. Doma sem uspela izbrskati star test nosečnosti, ki sem ga imela na zalogi še iz časov, ko sva z Juretom tako hrepeneče čakala na drugo nosečnost. Kakšna ironija, kaj ne? Dvomila sem, da bo test sploh deloval, vendar se je hitro pokazal rezultat. Črtice so bile tako močne, da ni bilo nobenega dvoma. Noseča sem.

Bila sem šokirana, vendar sem najprej začutila veselje, pričakovanje, hvaležnost. Komaj sem čakala, da povem Juretu. Njegova reakcija je bila pričakovana. Najprej presenečenje, kakor pri meni, potem pa veselje in po moško, češ, bomo že kako. Mene pa je naenkrat zadela realnost.

Postalo me je strah. Res zelo strah in v glavi so se vrtele same skrbi. Najbolj me je skrbelo za Zarjo. Tako majhna je še, niti eno leto še ni bila stara. Doma imam dojenčka, kako naj vendar imam še enega? Ko sem bila v drugo noseča je bila Višnja stara že več kot 2 leti, vse smo ji lahko razložili, jo pripravili na prihod sestrice in večjih težav ni bilo. Kako bomo to izpeljali pri Zarji si nisem znala predstavljati …

Druga skrb pa je bila povezana z delom in kariero. Dejstvo je, da nisem več tako zelo mlada in ob koncu tretje porodniške se bodo leta začela odštevati proti štiridesetici. Trenutno sem v obdobju, ko bi morala biti moja gradnja kariere in delovna vnema na vrhuncu, jaz pa sem z vsako novo porodniško bolj ugnezdena v domačnosti doma. Za žensko je ta razcepljenost med materinstvom in kariero resnično velika teža in se mi zdi, da je za vsako novo generacijo mamic iskanje ravnovesja med tema dvema poloma še bolj obremenjujoče.

Sama sicer zelo uživam v materinski vlogi, v njej sem se res našla. In kljub temu, da je ravno to obdobje, ko so otroci še dojenčki in malčki najbolj naporno, težavno in vihravo, je meni tako zelo ljubo. Ker vem, da ta leta, ko so otroci še čisto moji, tako hitro minejo in ko bom čez npr. 5 ali 10 let gledala nazaj, mi bo to zagotovo v spominu ostal kot najlepši čas mojega materinstva.

Vendar vseeno. Trije otroci. Že kar vidim, da bomo živeli v kaosu, jaz pa bom večino časa na robu živčnega zloma, haha. Kadar imamo dobre dni in punci sodelujeta, smo zdravi in kolikor toliko spočiti, jih opazujem in razmišljam kako bi imela vsaj še tri take ljubke male opice. Ko pa pridejo tisti dnevi, ko se punci ves čas cukata za igrače, povsod pa sta prisotna vpitje in jok, da še svojih misli ne uspem več slišati, takrat pa me prešine, kaj mi je bilo treba ponovne nosečnosti.

No, k sreči imamo starši v večini rahlo okvarjene možgane in slabe trenutke starševstva nekako pozabimo. Hehe, drugače bi bila večina otrok edincev 😊 In tako tudi midva z Juretom živiva v prepričanju, da se bomo nekako znašli. Upava lahko.

 

6,822 total views, 40 views today

One Comment

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*