Družina = kaos

Družina = kaos

Družino imam rajši kot vse drugo. Verjetno je to nekaj, kar je skoraj samoumevno za vsakega starša. Moja družina me osmišlja in osrečuje. Tudi jezi, utruja in nervira, ampak to pride v paketu. Ta paket sem si izbral. Zavedno in brez nadaljnjih obžalovanj.

Družina pozimi ni isto kot družina poleti. Obsijano s soncem je vse ničkolikokrat lažje. Sedaj pa je tema. Sedaj so bacili. Zaprti smo v premajhnih sobah. Vse igrače smo že tisočkrat obrnili naokrog. Eden drugemu že presedamo, pa si ne moremo uiti. Še otroka bi šla za nekaj ur najraje kar svojo pot, če bi imela to možnost. Pa jo še nimata. Poudarek na še.

Ko gledam svoja otroka, nehote veliko razmišljam o tem, kakšen sem bil jaz v njunih letih. Nezahtevno dete ali eno tistih, ki so vseskozi iskali pozornost. Pogumen raziskovalec ali boječ preizkuševalec vsega novega? Otroci so si tako različni, da si ne upam preveč ugibati.

Svoji štiriletnici razlagam, kako trenutno živi čudovito obdobje. Brez pravih obveznosti in pričakovanj, dovolj je, da je srečna v igri. Še lepše se ima njena enoletna sestrica, saj lahko rigne, se pokaka do vratu ali zmeče na tla cel krožnik hrane, pa je vse simpatično. Moje življenje brez tega kaosa je bilo prazno. Veliko bolj umirjeno, a toliko bolj prazno.

Težko razmišljam o preteklosti. Poglavja, ki so že za mano, so bolj kot ne pozabljena. Vsak dan je nova zgodba. Vsak dan je naša nova priložnost. Naša, ker nisem več sam. Nimam težav s tem, da sem danes povsem druga oseba, kot sem bil še pred petimi leti. Tisto je bil nek drug Jure. Sedaj je nastopil čas, da na polno zasijem v vlogi starša. Trudim se, tudi ko se mi ne da. Trudim se, ker mi je to daleč najbolj pomembno.

Tudi v tem turobnem vremenu se močno trudim, da čim več časa preživimo na prostem. Pa se mi pogosto ne da. Zakaj bi bil človek zunaj na minus petih stopinjah v meglenem vremenu, če pa lahko varno čamim na kavču pod dekco. Ampak zrak je za moja mali nujnost, ne izbira.

Letošnjo zimo smo bili deležni vsega skušaj kakšnih pet snežink. To smo izkoristili zato, da smo utrdili Višnjino znanje vožnje kolesa in Zarjino urjenje na poganjalčku. Gor in dol, levo in desno. Ker je predvsem mala zelo nerodna, je zelo pomembno, da je poskrbljeno za varnost. To nam omogočata odlični čeladi, ki smo ju dobili v otroški trgovinici Silly.

Ne le, da sta super varni in zelo lepi, še zapenjata se ob strani, kar pomeni, da otroka ne priščipnem pod brado s svojimi velikimi prsti. To se je namreč prej redno dogajalo. Če bi zapadel sneg, pa bi ti isti čeladi uporabljali tudi za sankanje, ker je primerna tudi za zimske vragolije. Prej sploh nisem vedel, kako pomembna je čelada. Dokler ni imela Višnja ene slabe. In me je vseskozi skrbelo, da ji bo ob najbolj neprimernem trenutku kar padla z glave. Tega strahu nimam več. Egg Helmets so res top.

Čeprav je težko pisati, ko enoletnica pleza nate, še težje se je osredotočiti, ko štiriletnica kriči izmenično zdaj na eno zdaj na drugo uho, potem so nekje vedno prisotne še skrbi, kako bomo »sfolgali« še tretjega, ki je na poti, si ne predstavljam, da bi bilo moje življenje kakorkoli drugačno.

To je prijeten kaos, prežet z občasnimi nervoznimi izbruhi in vsesplošno radostjo do življenja. To je sonce, dež, mavrica, nevihta, orkan, vse v enem dnevu. To so rožiče, nasmehi, jok, vpitje, objemi, brezglavo norenje in preglasno režanje vse v enem popoldnevu. To je moja družina, moj kaos radosti, strasti in življenjske sle, brez katerih si ne predstavljam niti trenutka več. To je moja družina. Ki je točno taka, kot vse druge, pa spet ni podobna nobeni drugi. Takšna družina, kjer se imamo noro radi tudi takrat, ko si gremo najbolj na živce.

 

Objava je nastala v sodelovanju z otroško trgovinico Silly

1,278 total views, 29 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*