Manj je več

Manj je več

Po dolgem času sem zavil na podstrešje, kjer sem iskal točno določeno reč. In kar me je najbolj presenetilo pri tem prostoru je bilo to, da je bilo tako nastlano s stvarmi, da sem si komaj izboril vstop vanj. Bolj gledam, kaj vse je tam, bolj ugotavljam, da gre za ogromno količino balasta, ki ga ne potrebujem. In ki se ga bom moral v čim krajšem času znebiti.

Ko sem bil še brez otrok, sem tudi sebi privoščil mnogo več stvari. Predvsem cunj. Teh imam veliko več kot pa prostora za njih. Zato jih zadnje čase oddajam vsakemu, ki se mu dopadejo. Ker pa ne potrebujem več toliko, kot sem nekoč, lahko več privoščim svojima otrokoma. Ampak tudi tu moram paziti, da se ne nabere vsega preveč.

S tem, ko postavimo otroka na prvo mesto, to ne pomeni, da zanemarjamo sebe. Ampak sčasoma ugotoviš, da so stvari le stvari in da nas ne osmišljajo. Ne gre zato, da ne potrebuješ nič več, ampak prideš do spoznanja, da ne potrebuješ vsega. Nimaš več megalomanskih želja.

To pomeni tudi, da se moramo znebiti bremen preteklosti. Vse stvari, ki jih ne potrebujemo, nam le onemogočajo, da zares zaživimo. Če sem še kakšnih pet let nazaj lahko občutil srečo tudi v materialnih stvareh, danes tega plehkega zadovoljstva skoraj ne občutim več. Ne morem imeti vsega in to je povsem okej. Zame je povsem dovolj, da smo srečni skupaj.

Težko je seveda to razmišljanje prenesti na moji nekaj letnici, še posebej zato, ker verjamem, da je to ena tistih stvari, do katere mora priti vsak sam. Je pa v veliki meri moja naloga, da izberem za njiju tisto, kar verjamem, da bosta lahko cenili na dolgi rok. Kvaliteta pred kvantiteto tudi kar se daril tiče.

Zato sem za Zarjo izbral lesen voziček za urjenje hoje Kinderfeets Pram Walker, po domače rečeno hojica, ki sem ga našel v trgovinici Silly. Ne samo da je hudičevo lep, ampak tudi kvaliteten, pa še ogromno prostora za punčke je v njem. Z njim je mala naredila tudi prve korake. Firmo Kinderfeets smo spoznali že prej in z njenimi izdelki smo bili vedno zadovoljni. Tisto plastično hojico, ki se je dalj časa valjala na podstrešju, pa smo podarili sosedi, ki pazi na otroke in je sedaj s pridom v uporabi.

Bližajo se prazniki. Čas, ko bo zopet preveč vsega. Kot otrok sem se jih veselil predvsem zaradi nestrpnega pričakovanja obdarovanja. Zdaj se jih veselim predvsem zato, ker je to čas, ko smo lahko še več skupaj. Lahko bi razmišljam o tem, kaj bi komu kupil, pa sem se odločil, da bom raje Božiček za en dan in bom daroval tistim, ki to res potrebujejo. S tem bom še največ naredil zase. Tisti, ki imajo dovolj, pa ne potrebujejo mojih daril zato, da naprej živijo lepo življenje.

Materialne stvari so minljive. Občutki so večni. Spomini so večni. Objemi, lepe besede, nasmehi, poljubi. Za prihajajoče praznike sem izbral večnost. Življenje je tudi minljivo, kar pa ne pomeni, da ne moremo pustiti trajne sledi v srcih nekaterih. Tistih, ki so za nas najpomembnejši.

 

Objava je nastala v sodelovanju s trgovinico Silly

1,177 total views, 17 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*