Užitek z zamikom

Užitek z zamikom

Da imaš boljši občutek, kaj osmišlja moje bistvo na vsakodnevni ravni: prišel sem v kopalnico, ko so se punce pripravljale na večerni počitek. Višnja gleda mamico in ji pove, da ima tako, tako lepe lase. Tako, tako lepe zobke. Tako, tako lepe ustnice. Oblekico. Majčko. Nohte. Zdaj že veš, kam pes taco moli. Vse na njej je bilo tako, tako lepo. Ko pogleda Zarjo, ji pove, da je na njej vse najlepše. Vse, vse najlepše. In naredi mamica veliko napako in jo vpraša, kaj ji je všeč na očku, pa odgovori, da njegova velika glava. Pa čisto nič drugega. Čisto. Nič. Drugega.

Sledile so seveda moje subtilne grožnje, da bo šla danes kar sama spat ali da si bo naslednjič sama plačala sladoled. Malo za šalo, malo zares. Pa saj vejo, da jih imam rad, čeprav smo najpogosteje na nasprotnih bregovih. Tega ne morem dovolj poudariti, ampak prav neverjetno je, kako veliko govorijo. Pogosto sem mnenja, da tudi ko razmišljajo, pač to počnejo naglas. Vsaka njihova misel je ubesedena, da ne bom slučajno za kaj prikrajšan.

Nekaj pa me redno presenečena – ne glede na to, da sta punci še majhni in »lažjega« spola, cele dneve jesta. Če gremo nekam za deset minut, potrebujemo vsaj ene tri obroke s sabo. Ko se usedemo v avto na parkirišču, že drži žemljo v rokah. Povsem nepomembno je, ali gremo do prvih sosedov ali do morja. Tako majhna bitja pa že tako ješča. Vedno sem govoril, da plačujem vrtec samo zato, da otroku zagotovijo tri obroke. Pridem cenejše skozi.

Počasi se začenjajo poletne počitnice. V prostem prevodu to pomeni, da bodo otroci še več časa z nami. Zakaj starši majhnih otrok iz morskega dopusta pridemo še bolj utrujeni, kot smo se odpravili nanj? Ker na plaži niti za trenutek ne zapremo oči. Ves čas štejemo glave naših otrok, ki gledajo iz vode. Če kakšna le za sekundo manjka, nas je skoraj kap. To je precej mukotrpno početje.

Otrokom zavidam njihov nivo neusahljive energije. Tukaj ni nobene preračunljivosti, vedno gredo 110 % na prvo žogo. Moja generacija je nad tem že obupala. Vedno imamo nekje v mislih, kakšne posledice bo določeno dejanje pustilo na nas. Ali bo ta kozarec vina preveč? Bom spal dovolj ur? Se nam dejansko splača iti tam? Morda pa je bolje, da ostanemo kar v varnem zavetju doma, kjer vse in vsakogar poznamo.

Torej lepotnim standardom mojih punc ne ustrezam več. Hrane je na mojem krožniku iz dneva v dan manj. Kaj me torej še drži pokonci? Sarkazem. Mislim, da je sarkazem drugo ime za vse očete tega sveta. Čeprav večina drugih družinskih članov dokaj ceni naš obstoj, pa imamo vedno vlogo družinskega dvornega norčka. Zabavamo. Po nas hodijo, dobesedno in preneseno. Spuščamo čudne zvoke. Pojemo vse tisto, kar ostane na krožniku. Vedno omagamo. Ampak s prijetnim nasmehom na obrazu, ker smo odločeni, da delamo nekaj prav.

Zato se družimo v nekakšnih skupinah, kjer razumemo eden drugega in si dopovedujemo, da bo vse okej. Nič ni narobe, če trebušček raste. Če je las vedno manj. Če več ne zadeneš gola. Če je zabava iluzoren pojem, ki ga poznajo le še vaši samski kolegi. Očetje. Nujno zlo tega sveta. Očetje. Tisti simpatični, malo bolj počasni prijateli, ki so včasih poživili vsako študentsko zabavo. Očetje. Moji sotrpini, vsak s svojo zgodbo.

Med seboj se sporazumevamo nemo. Ko opazimo nekoga nam podobnega, si le komaj opazno pokimamo. Vem, kako ti je. Tudi jaz bom danes zamudil tekmo, ker bom uspaval hčerko s pravljico o princeskah. Še dobro, da si lahko tekmo ogledam z zamikom. To je danes naše življenje. Užitek z zamikom. Kaj vse dobrega nas še čaka …

 

3,513 total views, 4 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*