Doktor v hiši: Trma

Doktor v hiši: Trma

JM: Kaj je trma?

PK: Najpogosteje ob trmi pomislimo na vztrajnost otroka, ko želi nekaj doseči.

JM: Kdaj se lahko že pojavi?

PK: Prvi znaki ali začetki trme se pojavijo okoli otrokovega osemnajstega meseca. Oziroma takrat, ko začne otrok vse bolj spoznavati zunanji svet, začuti, da je fizično ločen od matere, in začne preizkušati kaj zmore in česa ne.

JM: Zakaj nekateri otroci veliko bolj izražajo trmo kot drugi? Je to odvisno od vzgoje, od karakterja otroka ali kaj tretjega?

PK: Otroci so si različni, različno je tudi to, kako se mi odzivamo na njih, se pravi vzgoja in okolje, ki jih obdaja. Nekateri so bolj občutljivi na zunanji svet, drugi manj, zato pa so različni tudi njihovi odzivi na trmo.

JM: Kakšen pa je pravilen odziv starša, ko vidi otroka, ki se trma? Ko otroku ne zna pomagati, da pride iz tega stanja?

PK: Starši lahko pri tem naredimo zelo veliko. Ne govorimo tega, kaj je prav ali kaj je narobe, ampak govorimo o tem, kako lahko najbolj pomagamo otroku v teh občutkih. Ko iščemo odgovor na to vprašanje, pridemo do tega, kako so razviti in sestavljeni možgani in najbolje je, da upoštevamo izsledke nevroznanosti in čustvene potrebe otrok.

JM: In kako potem odreagirat?

PK: Najprej otroku omogočimo izraz stiske, se pravi, da smo dovolj umirjeni, da se bo lahko ob nas umiril. Potem pa se vprašamo, kaj nam želi povedati in mu dovolimo, da se na varen način izrazi. Potem mu pomagamo čustva ubesediti: »Izgledaš, kot da si jezen. Zdiš se mi žalosten …« Da smo ob otroku, zdržimo njegova čustva in mu jih pomagamo razumeti. Da bo lahko on razumel sebe in na spoštljiv način (do sebe in drugih) izrazil svoja čustva.

JM: Kaj pa so tiste stvari, na katere moramo biti pozorni, da ga ne »biksnemo«?

PK: Na otroka se ob doživljanju čustvenih izbruhov ne jezimo, ga ne obsojamo in sramotimo.  Poskušamo razumeti, da se v njemu pač nekaj dogaja in da nas potrebuje, da pride ven iz tega začaranega kroga. Pri trmi se zelo dobro vidi, kako otroci padejo v to trmo in ko se čustva še stopnjujejo, jih začnejo izražati fizično: s cepetanjem, metanjem po tleh, mahanjem z rokami, opletanjem, udarci, kričanjem in tako naprej. Izgleda tako, kot da jih je nekaj popadlo. V tem primeru so jih prevzela čustva, ki jih oni ne zmorejo predelati. Ob tem jim starši lahko veliko pomagamo. Da jih vzamemo zares, smo umirjeni in dovolimo izražanje na njim varen način, kar običajno pomeni, da jih vodimo do tega, da začnejo ubesediti, kaj se z njimi dogaja. »Jezen sem, ker si rekla, da moramo domov. Rad bi se še igral zunaj.«

JM: Včasih odrasli težko dojamemo, kaj je bil povod za izbruh te trme. Ponavadi gre za kakšno banalno malenkost, ampak otroci imajo verjetno občutek, kot da se jim je podrl cel svet. Recimo če igračka pade iz kavča na tla.

PK: Mi niti ne vemo, kaj jim to pomeni. Zato jih obravnavamo spoštljivo in zares. Gotovo oni te stvari dojemajo drugače, dejstvo pa je, da so najbolj pogosti izbruhi trme takrat, ko niso zadovoljene njihove osnovne potrebe. Ali je otrok zaspan, ali je utrujen, ali je lačen, ali ga lulat, kakat, ali se je kaj zgodilo v vrtcu … Zato na vse skupaj ne moremo gledati površinsko in moramo jim dovoliti, da to, kar se jim dogaja, te občutke, ki se pojavijo ob izbruhu trme, da jih lahko izrazijo, da imajo ob starših varen prostor predati te občutke ven iz sebe.

JM: Gremo v trgovino in tam vidiš tujega otroka, ki leži na tleh, vpije in brca. Kakšna je pravilna reakcija starša v tem primeru?

PK: Kjerkoli že smo, ne glede na okolje, je ključnega pomena, da otroku dovolimo, da se izrazi, da mu omogočimo ta varen prostor. To pomeni, da z njim počakamo in si vzamemo toliko časa, kolikor ga otrok pač potrebuje. Enkrat ga bo manj, drugič več. Običajno pa starše kjerkoli v javnosti popade občutek sramu in zaradi tega je lahko ta izbruh trme še bolj intenziven in drugačen, kot je to doma ali v nekem mirnem, varnem okolju. Kar pomeni, da tudi mi skupaj z otrokom ustvarjamo pogoje za čustvene izbruhe.

JM: Meni je v teh primerih pomembnejša reakcija starša kot otroka, kako bo on odreagiral na nastalo situacijo.

PK: Pogosto se starši izrazimo s strahom. Kaj mi ta otrok dela … Ta čustveni izbruh doživljamo kot osebni napad in potem se začnemo braniti. Tako pademo v začaran krog, kjer se igramo ping pong, jaz tebi, ti meni. Iz tega se ne izcimi nič dobrega in moramo otroku pomagati, da to predela, ne pa da se z njim preganjamo. Hkrati pa je dobro, da tudi sebe vzamemo zares in vidimo, da nas je nekaj tako močno prizadelo, da smo se ob otroku počutili ogroženi in poskrbimo tudi zase (v odraslem odnosu).

JM: Prebral sem, da se otrok v trgovini strma tudi zato, ker mu je tam zelo dolgčas. Zato jaz Višnjo vedno vključim v najino nakupovanje, da recimo skupaj tehtava sadje in zelenjavo, da mi pomaga najti kakšno živilo in podobno. Je to rešitev?

PK: Dolgčas je lahko eden od vzrokov, drugi pa je gotovo to, da gremo ponavadi v trgovino med tednom, po koncu delovnega dne (službi, vrtcu, šoli), ko se nam že malo mudi, popoldne, ko moramo potem še skuhati kosilo, tako da smo med vso to ihto tudi mi že malo nemirni. Trgovine so na sploh preveč stimulirane za otroke z raznimi barvami, vonji …

JM: Preveč dražljajev je, ne?

PK: Tako je in oni jih ne zmorejo predelat in jih lahko tudi na tak način izrazijo. Oni ne iščejo prostora, kjer bodo to izrazili, če več ne bodo mogli nadzorovati svojih čustev, bodo to pokazali, kjer koli že smo.

JM: Če se trma pojavi nekje pri osemnajstih mesecih – ali to potem kdaj mine ali nas lahko spremlja celo življenje?

PK: Na trmo je fino, če pogledamo iz drugega zornega kota, in sicer da smo zanjo zelo hvaležni, ker jo vzamemo kot znak vztrajnosti. To pomeni, da otrok vztraja v določenih stvareh, ki jih želi doseči. Da pa bo vztrajal tako, da bo njemu varno in da bo vedel, kje lahko vztraja in kje ne, to pa mu bomo pomagali razviti mi.

JM: Trma ni torej nič slabega, če ima otrok občutek, da jo lahko izrazi?

PK: Tako je, trma je zelo dobrodošla, ko ima otrok varen prostor, kjer jo izrazi. Vsi bomo recimo zelo zadovoljni, ko bodo kot šolarji vztrajali pri domačih nalogah ali ne bodo zadovoljni s slabo oceno in jo bodo želeli popraviti. To vse izhaja iz vztrajanja. Kako doseči, da smo na koncu slišani, sprejeti in zadovoljni.

JM: Ali obstaja tudi slaba trma? Da otrok recimo želi z njo le nekaj izsiliti?

PK: Otroci načeloma s trmo ne izsiljujejo, vsaj ne v zgodnji starosti. Možgani tako majhnemu otroku ne omogočajo izsiljevanja. Lahko pa otrok s trmo vztraja zato, ker smo mu mi enkrat že popustili in si je to zapomnil. To radi označimo kot izsiljevanje. Ampak v takih situacijah, mu pa vztrajanja ne moremo zameriti, mar ne?

JM: Kaj pa trma pri odraslih?

PK: V partnerskih odnosih se pogosto primeri, da se gresta partnerja »tiho mašo« ali se eden od njiju strma in se noče več pogovarjati. To pomeni, da ne čuti dovolj varnosti, da bi partnerju zaupal, kaj se takrat v njemu dogaja. Trma staršev je tudi pomemben smerokaz otroku, kako rokovati s težjimi čutenji.

JM: Pogosto vidimo, da starš otroku na igrišču reče, da bosta kmalu morala domov. Ko pa ta kmalu dejansko pride na vrsto, doživi otrok skoraj čustveni zlom. Kaj narediš v takem primeru?

PK: Fajn je, da otroku prej napovemo, kaj se bo zgodilo, da se na to vsaj malo pripravi. Če pa do tega pride, moramo počakati, da se ta stiska izrazi. To pomeni, da gremo do otroka, poskusimo vzpostavit en telesni kontakt, ker se z njim telo hitreje pomiri. Če pa otrok tega ne želi, počakamo poleg njega, se poleg njega usedemo ali počepnemo. Otroka ne smemo zapustiti ali ga ne ignoriramo, ampak stopimo do njega in poskušamo zdržati ta čustva. Na tak način mu damo tudi informacijo, da nam lahko zaupa, ko mu je težko. Ko izbruh mine, pa nagovorimo čustva, ki so se v tem času nakopičila v nas. »Vidim, da si jezen. Si se razjezil, ker sem rekla, da morava takoj domov?« Otrok nam to lahko pritrdi in potem mu pojasnimo, da smo se to že prej dogovorili, se pogovorimo in vztrajamo v tem, da gremo domov.

JM: Včasih so otroke pošiljali v kot.

PK: Pošiljanje v kot ali »time-out« v sebi nosi informacijo, da takrat, ko se v otroku dogaja nekaj takega, kar sam ne zmore predelati, starši ne želimo sodelovati z njim in nam ne more zaupati, da mu bomo stali ob strani. »Pojdi stran, ko boš to predelal, pa lahko prideš nazaj.« To ni rešitev! To pomeni, da ko je otrok dobre volje, smo mu na voljo, ko je pa slabe, pa mora biti sam. Tudi mi si želimo podpore, topline in razumevanja, ko nam je težko.

Če se znajdemo v stiski ali nemoči ob otrokovih izbruhih, si dovolimo poiskati pomoč. Veliko lažje se je odzivati, če smo sami umirjeni in če razumemo, kaj se z otrokom takrat dogaja. Mogoče sami nimamo izkušenj in besed, kako pristopiti v takšnih situacijah. Pa vendar se lahko o tem s kom pogovorimo. Nikar ne ostajajmo v nemoči, ko pa je za nas in za otroka izražanje sebe izjemnega pomena za zadovoljstvo in srečo v življenju.

 

Dr. Petja Kovačevič je doktorica znanosti s področja zakonske in družinske terapije ter univerzitetno diplomirana komunikologinja in deluje v zavodu Igrivi svet, kjer izvaja individualno, partnersko in družinsko psihoterapijo ter vodi klepetalnice za (bodoče) starše.

2,546 total views, 6 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*