Začetek in konec

Začetek in konec

Čeprav bi moralo biti drugače, me nova rojstva pogosto spomnijo na smrt. Na to minljivost, ki čaka na vse nas. Že sedaj vem, da je tisti rek, da starš ne bi nikoli smel preživeti svojih otrok, najbolj resnična misel, kar jih je kdo izustil. Hujše stvari si ne znam predstavljati. Pogosto pa razmišljam tudi o tem, za kaj vse bi bili moji punci prikrajšani, če ne bi imeli mene.

Starš naj ne bi nikoli preživel svojega otroka. Je pa hudičevo težko tudi, če otrok prehitro izgubi svojega starša. V tem primeru lahko izhajam iz osebne izkušnje. Najstnik, ki ostane brez najbolj pomembne osebe v svojem življenju. Že samo po sebi je to obdobje polno izzivov in preizkušanj osebnih meja. Če pa doma nimaš nikogar, ki bi ti pomagal pluti med temi ovirami, je to še toliko težje.

Tako sem edino uteho videl v jezi. Jezen sem bil na vse in vsakogar. Le tako sem nekoliko lažje shajal z velikansko praznino, ki je tako nepričakovano nastala v mojem srcu. Potreboval sem več let, da sem bil spet sposoben videti nekaj lepega v svetu. In takrat sem prišel do spoznanja, da rabim čim več dobrega v svojem življenju. K temu stremim še danes.

Vseeno se pogosto spomnim na življenje, ko je bila mama še živa. Nostalgično. Vedno me zaboli, ko pomislim, kako bi lahko bilo danes. Ko bi mi lahko pomagala s svojima vnukinjama, kako bi zavestno spregledal njene nasvete, ker se moram vzgoje naučiti sam, ko bi skupaj preživeli praznike in nedeljska kosila. Počutim se ogoljufanega za vse te stvari.

Ampak življenje vzame in življenje da. Moje srce je danes bolj polno kot je bilo kadarkoli prej. Čeprav je včasih težko zaužiti vso to ljubezen, ker ima tudi grenak priokus, sem se priučil tega, da iščem nekaj lepega v vsakem dnevu. Pogosto mi uspe, včasih še vedno ne. Ampak me to ne skrbi, ker se življenja učim vsak dan znova.

Vse v življenju je stvar percepcije. Samo od tebe je odvisno, kako gledaš na svet. Zato me vedno ujezijo tisti, ki jih vse moti. Ampak prišel sem do tega spoznanja, da ni moja naloga, da spremenim njihov pogled na svet. Vse, kar moram storiti jaz, je to, da živim dobro in da to po najboljših močeh omogočim tistim, ki so mi najbližji.

Ko skrbim za svojega otroka med še eno boleznijo, nehote vseskozi razmišljam, koliko noči je tako prečula moja mama z mano … Kako pogosto sva obiskala zdravnika, kolikokrat me je morala tolažiti, mi brisati solze in spodbujati moje divje, skoraj neuresničljive želje? In kako sem ji danes hvaležen za vsako minuto, ki jo je vložila vame.

Danes bi rad le še pet minut z njo. Pet minut po šestnajstih letih od končnega slovesa. Da se pogovoriva o najbolj banalnih stvareh, da me vpraša, če sem danes že kaj jedel, da objame svoji vnukinji in me ob vnovičnem slovesu mrzlično opozarja, da smo vsi premalo oblečeni. Za teh pet minut bi dal cel svet.

Ampak objokovanje preteklosti je povsem brezpredmetno. Imam čudovito družino, ki me potrebuje zadovoljnega in srečnega. Zato da lahko skupaj uresničimo najbolj divje in najbolj neuresničljive sanje, ki jih imata moji punci. Svet potrebuje več sanjačev. Ljudi, ki sanjajo podnevi, ki se zasanjano prebijajo skozi sivino vsakdana. Svet potrebuje srečne ljudi. Srečne otroke, srečne starše. Svet potrebuje nas in mi potrebujemo njega.

Edini smisel smrti je v tem, da zaradi nje toliko bolj cenimo življenje.

 

2,948 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*