Štal’ca, krav’ca … še ena krav’ca, kaj pa štal’ca?

Štal’ca, krav’ca … še ena krav’ca, kaj pa štal’ca?

Približno milijon novih vprašanj in dilem se je pojavilo z rojstvom prvega otroka. Potem se je to podvojilo z rojstvom drugega. Dva milijona novih vprašanj! Si predstavljaš, da bi poznal odgovor na vsako od njih? Kako grozno dolgočasno bi šele to bilo. Tako pač v številnih situacijah zaupamo svoji intuiciji. Včasih nas nategne, pogosto nas pripelje na pravo pot.

Življenje še zdaleč ni tako težko, kot ga znamo sami zakomplicirati. Ne poslušamo svojega notranjega glasu, preslišimo svoje telo in se raje osredotočimo na to, da delamo vse tako, kot to počnejo drugi. Bljak! Zakaj bi se učil na napakah drugih, če jih pa lahko naredim tudi sam.

Že celo svoje življenje živim v isti vrstni hiški. Ni velika, ni prostorna, je pa prijetna, domačna in naša. Ima nekaj kvadratnih metrov vrta in to je zame povsem dovolj. Ampak dejstvo je, da še naša družina širi. Bajta se ne more več, ker smo jo izkoristili do konca.

Najprej štalca, potem pa kravca, pravi znani rek. Ampak najprej je bila mišljena le ena kravica. Ko je na plano privekala še ena, se štalca ni spremenila. Na srečo nepremičninski trg v prelepi dolenjski prestolnici še ni tak kot v Ljubljani ali na obali, tako da se človek v določeni situaciji lahko malo igra monopoly v realnem življenju. Vendar mora na to začeti dovolj zgodaj računati.

Če hočemo večjo hišico, morajo biti finance urejene. Če so urejene, moramo dovolj dolgo nekaj dajati na stran. Gre za grobo preračunljivost, ko odmisliš vse tisto, kar ne rabiš nujno ali te ne osrečuje in daš to na kupček. Ker nas osrečujejo naši otroci, je potem za njihovo dobro veliko lažje odmisliti določene pregrehe, ki so nam tako veliko pomenile v mlajših letih.

Ampak s polno rito ni težko sra*i, pravi še en pristen dolenjski rek. To pomeni, da lahko nekaj narediš, če nekaj že maš. Vedno sem govoril, da želim živeti dovolj ugodno, da shajamo brez tistih skrbi, kako bomo preživeli iz meseca v mesec in da imam na računu še kakšnega jurčka za težke dni, potem bom zadovoljen. Več ne potrebujem. Več ne potrebujemo.

Vendar vseskozi poudarjam, da ne smemo biti preveč požrešni. Ne potrebujemo vsega. Edino, v kar sem prepričan, je to, da bomo v nekaj letih potrebovali še eno kopalnico, ker bom imel dve najstnici in ženo v srednjih letih. To bodo šele borbe pred špegli. Zato se sam zavestno zapuščam že sedaj, da me ne bodo kasneje premagale kakšne lepotilne skomine.

A ni zanimivo, kako hitro raste družina. Najprej si sam. Če imaš srečo, najdeš družico, s katero sta fajn kompatibilna. Potem kar naenkrat spokojnost odnosa prekine otrok. In kar naenkrat ugotoviš, da se v tej novi vlogi še kar dobro znajdeš in se familija razširi še za enega otroka. Brez skrbi, nismo tako pobožni, da bova delala otroke tako dolgo, dokler nam bo tisti od zgoraj to omogočal. Ampak brez njih je življenje strašno suhoparno.

Ne spomnim se dneva, ki sem ga nazadnje preživel čisto sam. V tišini, brez skrbi in načrtov, ko sem želel le pojesti dobro kosilo in popiti kakšno tuje pivo. Vedno me nekdo cuka za rokav ali vpije nekaj strašansko pomembnega. Ampak vzljubil sem ta organizirani kaos. V njem se kar dobro znajdem.

Zakaj bi bil sam, če se pa lahko gužvam? Trikrat hura za vse sardele tega sveta!

 

Objava je nastala v sodelovanju s Skupino ALTA

3,909 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*