Doktor v hiši: Prepiri med staršema

Doktor v hiši: Prepiri med staršema

Dve različni osebi, naj se imata še tako rada, imata na vsakodnevne življenjske stvari pogosto drugačen pogled. To seveda privede tudi do kakšnega prepira. Vendar moramo biti zelo pozorni na to, če so takrat blizu tudi naši otroci. Ki niso ničesar krivi, vendar tega še ne vedo. Danes sem se z nekdanjo cimro, dr. Petjo Kovačevič, doktorico znanosti s področja zakonske in družinske terapije, pogovarjal o tem, kakšne posledice tej neljubi dogodki pustijo na naših otrocih.

 

JM: Vedno imam občutek, da obstajata dve vrsti staršev: taki, ki se redno in brez slabe vesti skregajo pred otroci in taki, ki to skrivajo. Kaj je bolje? Ali ni bolje, da otrok kdaj tudi vidi, da ni vse »z rožicami postlano«?

PK: Prepiri med staršema v otroku prebudijo občutek nevarnosti. Ker gre pri tem za odrasel svet, naj bi se prepirali tako, da bo za otroke najbolj varno, stran od njih. Ker pa včasih ne gre, je pomembno, da ohranimo spoštljiv ton do partnerja, izražamo čustva in se o tem pogovarjamo. Gre za spoštljivo komunikacijo brez preklinjanja, žalitev, vpitja inp. Če vidimo, da v danem trenutku te komunikacije ne zmoremo, potem je bolje, da pred otrokom rečemo, da se midva trenutno ne strinjava in da se bova kasneje pogovorila o tem. Ključno je, da poudarimo, da otrok ni nič kriv, tega ne moremo povedati prevečkrat.

JM: Okej. Pred dnevi sva se s Tjašo skregala in raje, kot da bi v viharju trenutka rekel kaj neprimernega, sem zapustil sobo, da si spucam glavo. Pravilno ali ne?

PK: S tem ni nič narobe. Glede na to, kako človek funkcionira, imamo različne strategije umirjanja in nekateri se lažje umirijo, če so sami in odmaknjeni. Pomembno pa je, da povemo, kdaj pridemo nazaj (»Oprosti, ne zmorem sedaj. Pridem čez pol ure in se bova do konca pogovorila.«). Se pravi da ne izpade tako, kot da iz prepira ali odnosa uhajamo, kadar nam je težko, ampak da povemo, da bomo prišli nazaj takoj, ko se bomo pomirili. Zato je dobro, da damo naši odsotnosti tudi nek časovni okvir. In če ugotovimo, da je partnerju ob naših time outih težko, poskušamo raziskat, zakaj ne zmoremo umirjanja ob nekom, ki nas ima rad. Zakaj se moramo zato osamiti?

JM: Se pravi za triletnico, ki še nima časovne predstave, je to recimo kmalu, ne?

PK: Zanjo je bolj varno, ker se starša dogovorita, da se bosta še pogovarjala. Ker vesta pri čem sta, to daje varnost. In če se partnerja umirita, potem so otroci ok.

JM: Pravkar smo prišli iz bolnišnice in se nam je odhod zaradi administrativne napake podaljšal za kakšno uro, kar sem v efektu pospremil z nekaj kletvicami. Višnja me je nekajkrat zapored vprašala, kaj je narobe, oči, kaj se je zgodilo? Se pravi, da so res dojemljivi za te nagle spremembe v našem obnašanju, ne?

PK: Otroci so neverjetni. Resnično si ne moremo predstavljati, kako močno nas spremljajo. Mi smo njihov Svet. Posebno pri stvareh, ki nam povzročajo stisko, saj začutijo, da nismo ok. In če mi nismo ok, potem tudi oni niso ok. Če nas ujamejo kletvice, je tudi fino, da otroku povemo, da smo jezni, pa se nismo najbolj spoštljivo izrazili. Se bomo drugič bolje potrudili.

JM: Zakaj je pomembno, da ne povzdigujemo glasu, da vedno ohranjamo določen nivo umirjenosti?

PK: Zavedati se moramo, da so otroci kot spužve, vse posrkajo. Tudi če mi mislimo, da še nismo v prepiru, pa se temu šele približujejo, oni to že zaznajo. Prepogosto so otroci v bližini prepirov, ker se starši ne zmoremo zadržati takrat, ko smo v efektu in ne zmoremo ohraniti primeren nivo spoštljivosti. Naših prepirov ne zmorejo vedno razumeti in zato v njih puščamo visoko stopnjo stresa, ki je nihče ne umiri.

JM: Se pravi, da jim moramo biti za zgled, da si zapomnijo vse trenutke, ko nismo bili spoštljivi ali mirni.

PK: Otroci vedno, vedno, vedno varujejo mamo in očeta in posledično sebe krivijo za kakršenkoli prepir. Ne razumejo, da gre za neke prepire, ki se njih ne tičejo, ampak so prepričani, da je vse v zvezi z njimi in – kar je še huje – da so oni povod za prepir. Vsakršna vzdušja okoli otroka, ko srka vase vse, kar ga obdaja, se mu vtisnejo v telo in spomnim. Tako si (ne nujno z besedami) zapomni stresne impulze, ki so mu bili dani.

JM: Kaj pa če so prepiri res pogosti, kakšne ima lahko to dolgoročne posledice na otroka?

PK: Prepiri so čustveno izredno nabiti in otroci tega ne zmorejo sami predelat. In če oni ostanejo sami s temi čustvenimi naboji, potem bodo izbrali običajno določen obrambni mehanizem, kot sta na primer boj ali beg. In potem lahko ta mehanizem ohranjamo do odraslosti, ko ne samo, da ne služi svojemu namenu, temveč nam otežuje odnose. Stereotipno za moške velja, da se umaknejo, da znotraj sebe predelajo vse in okrog sebe postavijo zid. Pri ženskah je tako, da želimo vse izrazit, ubesedit, zato večkrat govorimo o teh stvareh. Če v tem primeru ženske ne najdemo primernega sogovornika v partnerju, se bomo obrnile na koga drugega, na prijateljico ali koga podobnega. Otroci si torej izberejo en obrambni mehanizem in si to čustveno nabito ozračje razlagajo na svoj način. Zelo pogosto: Če bi bil bolj priden, se mami pa oči ne bi kregala. Čeprav se partnerja morda ne strinjava glede nakupa novega avtomobila.

JM: Ampak to je ogromno breme za tako majhnega otroka!

PK: Tako je, to je čustvena preobremenitev za otroka in ob tem rabi nekoga, da mu vedno pove: Nisi ti kriv! Tudi če se z očetom (ali mamo) ne razumeva, si ti super in nisi ti kriv za najin nesporazum. V primeru, da se starši odločijo za ločitev, je pomembno, da ob vsaki primerni priložnosti nekdanja partnerja otrokom povesta, da niso oni krivi za njuno ločitev. Da je bila to njuna odločitev.

JM: Je torej bolj konstruktivno, da se starša, ki se ne čutita in razumeta več, ločita, kot pa da vztrajata v razmerju samo in izključno zaradi otrok?

PK: Odrasli otroci partnerjev, ki so se ločili šele takrat, ko so otroci odrasli in šli na primer študirat v Ljubljano, so povedali, da so bili potem jezni na starše, kajti zakaj bi se ločili šele zdaj, ko grejo oni od doma. Zakaj se zato niso odločili prej, ko so bili otroci še doma, da bi prekinili to nevzdržno vzdušje. S tem, da smo skupaj zaradi otrok, ni nikoli dovolj dober razlog, to je prevelika odgovornost za naše otroke. Da zaradi njih vztrajamo v partnerskem odnosu. Partnerski odnos je temelj družine, za katero sta v polnosti odgovorna partnerja/starša.

JM: Kaj pa v primeru, da sta partnerja že dalj časa skupaj, odnos ni več tako pravljičen, kot je bil na začetku in se odločita, da bosta imela otroka zato, da »reši« njuno razmerje.

PK: To je le začasna preusmeritev pozornosti, zloraba otroka. Otrok se naj bi rodil v partnerski odnos, ki je varen, spoštljiv, kjer je ljubezen in pripadnost, kjer je odločitev, ne zaljubljenost, da bosta dva skupaj in da ima ta odnos čustveni prostor za tega otroka. Če ni tega prostora, potem otrok hitro nadomesti enega od partnerjev in to ni njegova vloga.

JM: Nekaj je torej zaljubljenost, najbolj varljivo vseh čustev, ko vidiš le najboljše v določeni osebi, da pa sprejmeš vse posebnosti in mane določenega človeka in ga imaš njim navkljub iskreno rad, je pa povsem druga zgodba. To verjetno ne pride čez noč, ampak moraš za to delati vsak dan.

PK: Spoštljivost je tukaj res v ospredju. Da spoštujemo njegovo drugačnost, da damo partnerju osebni prostor in da nam ga vrne ter da si zaupamo. Ljubezen je sestavljena iz spoštljivosti in zaupanja. Zaljubljenost je minljivo čustvo, ko pa se začnemo pogovarjati o tem, da vzpostavljamo bolj temeljni, zaupanja vreden odnos, potem pa govorimo o tem, da smo se za odnos odločili.

JM: Kaj pa če sta partnerja recimo skupaj že deset, petnajst let in recimo moškega kar naenkrat začnejo motiti pri partnerki take stvari, ki jih počne že ves ta čas, torej se v njenem obnašanju ni nič spremenilo. Tukaj jaz vidim problem na moški strani, je res?

PK: Zdi se, da se v partnerju nekaj prebuja, spreminja. To pomeni, da se z njim nekaj dogaja, jih drugače sprejema in v tem primeru je pomembno, da se partnerja odkrito pogovorita. Pogosto se tudi zgodi, da po desetih ali petnajstih letih v razmerju srečamo nekoga, ki nas močno privlači, ki nam je v tistem trenutku bolj všeč kot naš partner. V takem primeru ni nič narobe, če to odkrito povemo svojemu partnerju, da mu zaupamo in da smo iskreni. Ko to začnemo skrivati, potem se spoštovanje in zaupanje med partnerjema izgubi.

JM: Kaj pa če prepiri med staršema prerastejo v nasilje in je otrok ob tem navzoč, kakšne posledice to pusti pri njem?

PK: Ko govorimo o nasilju, je pomembno, da vemo, da naj bi do njega imeli ničelno toleranco! Kadar gre za psihično, fizično in spolno nasilje. Zavedati se moramo, da so številke zlorab v Sloveniji precej visoke, zato se zdi, kot da v praksi do ničelne tolerance šele prihajamo. Otrok je žrtev nasilja, če je v bližini nasilnih dejanj, torej ne rabijo se zgoditi neposredno njemu, lahko je priča pri nasilju med staršema. In to pušča globoke posledice pri razumevanju sebe in drugih. Prav tako pušča sledi pri razvoju možganov. Zato še toliko bolj poudarjamo – spoštljivost je res pomembna! Do sebe in drugih. Ker tudi v »preprostih« konfliktih se nam žal (pre)hitro zgodi, da zavpijemo, ponižujemo, sramotimo sogovornika. Da otroku »navijemo ušesa« ali ga grobo ozmerjamo.

JM: Do sedaj sva govorila o prepirih med partnerjema. Kaj pa če se pogosto prepiramo z otrokom, kakšne ima to posledice zanj? Vsakega starša otrok tudi kdaj razjezi, nekateri bolj, drugi manj pogosto.

PK: Dobro je, da se z otrokom ne zapletamo v prepire, kajti ko se mi – odrasli, starši –  za nekaj odločimo in četudi se otrok s tem ne strinja, smo mi tisti, ki nosimo odgovornost za to odločitev. Lahko sprejmemo otrokovo odločitev, da se ne strinja z nami, lahko to potrdimo, ampak mu damo vedeti, da to pač mora narediti, razumem, da ti je to težko, ampak tako smo se odločili (pojasnimo zakaj). Če se odločimo, da je to pomembno za vse nas, potem je tudi pomembno, da pri tem vztrajamo. Pri tem sprejmemo otrokov upor, jezo, žalost in mu pomagamo, da se izrazi.

JM: Če potegneva črto – medsebojno spoštovanje in osebni prostor lahko naredita ogromno, da je manj prepirov tako med partnerjema kot med staršem in otrokom.

PK: In zaupanje. Če zaupamo v to, da oba s partnerjem želiva le najboljše in se trudiva po svojih močeh, potem je vse veliko lažje. Banalen primer: če sva s partnerjem dogovorjena, da on odnaša smeti, potem pa to kar naenkrat odneha, in še to opravilo pade na nas. V tem primeru je dobro, da ga vprašamo, kaj je razlog, da je to nehal početi, ker verjamemo, da je za to odločitvijo nekaj več kot le to, da nam želi malo »ponagajati«. Da mu zaupamo, da se v tem trenutku z njim nekaj dogaja in da je zaradi tega pozabil na to ali katerokoli drugo stvar. Partnerski odnos je tisti, ki postavi temelje, na katerih nastane družina. Kot če bi gradili hišo – potrebujemo trdne temelje za nadaljnjo gradnjo. Zato jih je vredno nenehno obnavljati, preverjati, kako stojijo in skrbeti za njih, ker je celotna hiša odvisna od svojih temeljev. In še to – prepiri so v partnerstvu zelo dobrodošli. Če so le spoštljivi! Dajejo možnost, da poglobimo svoj odnos, da se drug o drugem naučimo nekaj novega in s svojo ranljivostjo obogatimo medsebojno ljubezen.

 

Dr. Petja Kovačevič je doktorica znanosti s področja zakonske in družinske terapije ter univerzitetno diplomirana komunikologinja in deluje v zavodu Igrivi svet, kjer izvaja individualno, partnersko in družinsko psihoterapijo ter vodi klepetalnice za (bodoče) starše.

 

 

2,885 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*