Doktor v hiši: Uspavanje

Doktor v hiši: Uspavanje

Uspavanje. Večna borba med staršem in malčkom. Zakaj traja tako dolgo, v kakšnem stanju moramo biti tako tisti, ki uspavamo, kot tisti, ki morajo spati, ali so tudi otroci podvrženi rutini in podobna večna vprašanja. Pogovor med večnim laikom (kar sem seveda jaz) in dr. Petjo Kovačevič, doktorico znanosti s področja zakonske in družinske terapije. Ki pa je v bistvu moja študentska cimra. Zato se tikava. Poanta najinega dialoga je, da podkovana s strokovnimi odgovori odkrivava teme, ki se dotikajo vsakega starša. Ergo moj preprost besednjak in njena utemeljena razlaga.

 

JM: Zakaj je to tema, ki je vedno aktualna za vsakega starša?

PK: Zato, ker imamo določena pričakovanja, kako naj bi otrok spal. Tukaj je zelo pomemben tudi vpliv okolice, saj mlade mamice pogosto sprašujejo, ali vaš otrok kaj spi, koliko spi, ali že prespite noč in ko vse to skupaj sešteješ, dobimo sliko, da naj bi otroci že kar od rojstva prespali celo noč. Da naj bi umirjeno spali, brez premetavanja in zbujanja in da se na ta način tudi starši dobro naspimo.

JM: Poznamo ljudi, ki so prepričani, da morajo otroci spati v svoji sobi in svoji postelji že pri nekaj mesecih in imaš take, ki so v isti postelji, dokler otrok sam ne izrazi želje po svoji sobi, recimo vse nekje do začetka osnovne šole. Kaj je za njih bolje, da se čim prej osamosvojijo, ali je to odvisno od vsakega posameznika?

PK: Če upoštevamo naravo, potem vemo, da tudi druga živa bitja med spanjem ohranjajo stik z otroki in jih ne odnesejo na sosednji travnik ali parcelo, da bi tam spali, ampak jih imajo ves čas ob sebi. Prav tako pa so za skupno spanje tudi sodobne znanstvene ugotovitve, ki trdijo, da se otroci, ki bivajo v družinski postelji ali v neposredni bližini svojih staršev, čustveno in socialno hitreje razvijajo, kar pomeni, da je to tudi spodbuda k samostojnosti. Stik z otrokom gre z roko v roki z njegovo samostojnostjo.

JM: To pomeni, da si dlje časa delimo sobo, hkrati pa to tudi pomeni, da bo uspavanje otroka verjetno bolj dolgo trajalo. Kako prepričati povprečnega starša, da bo dnevno za uspavanje otroka porabil tudi uro ali še precej več zato?

PK: Uspavanje ni le opravilo, ki ga je potrebno narediti, je odnos, skupni čas, ko običajno otroci največ povedo o sebi in je tudi umirjanje otroškega telesa ob odraslem. In ob napornih dnevih (za otroka in starša), lahko uspavanje tudi dlje časa traja. Tako kot pri nas odraslih. Prav odleže nam, če se lahko pred spanjem stisnemo k partnerju in skupaj zaspiva.

JM: Recimo da otroka uspavaš v dobrem duhu kakšno uro, potem pa ti poči ventil, ker to toliko časa traja. Kaj narediš v tem primeru? Zagotovo ni otrok kriv, da ne more zaspati.

PK: Otroci nam pogosto postavljajo ogledalo (običajno takrat, ko si to najmanj želimo). Če sprejmemo povabilo k njegovi vztrajnosti, potem si damo možnost spoznati nekaj več o sebi in svojih doživljanjih. Se vprašati, zakaj se ne zmoremo ob otroku in njegovi vztrajnosti v tem, da išče način za umiritev, tudi sami umiriti. Kateri ventil v nas poči? Iz kje ta ventil izhaja? Hkrati pa ne smemo pozabiti tudi na fiziološko plat otroka: morda ga mudi lulat, ali pa se je za večerjo preveč najedel;  in na socialni vidik: nas pogreša, si želi naše bližine; ali čustveno plat: ga je strah, je žalosten ipd. Vse to lahko podaljšuje uspavanje.

JM: To je potem bolj problem nas staršev kot pa otrokova želja po tem, da je čim dlje pokonci?

PK: Uspavanje je lahko res pravi izziv za starša. Posebno zato, ker je odskočna deska za uspavanje umirjen starš. In kako se v tem tempu vsakdana, ki naroča eno samo hitenje, znati umiriti, je res prava umetnost. Če pa zmoremo ustvariti tako vzdušje, potem se otroci veliko hitreje umirijo.

JM: Kakšno je to vzdušje? Kaj bi bilo optimalno spalno okolje?

PK: Spalno okolje se največ tiče človeka, ki otroka uspava, se pravi starša. Če ima ta starš na primer težek dan, težek trenutek, potem je bolje, najprej poskrbi zase (se sooči s stisko, ki ga bremeni – lahko v odnosu z drugim odraslim), ali da otroka uspava drug starš oziroma da pristopi do tega z zavedanjem, da bo tokrat uspavanje verjetno trajalo malo dlje. Optimalno spalno okolje bi tako vsebovalo umirjenega odraslega, spalno rutino in utrujenega (pa ne preveč) malčka.

JM: Kaj pa vso pogovarjanje z otroki pred spanjem, da pove vse, kar se mu je zgodilo v dnevu. Je to dobro zanj ali le podaljšuje čas, ko je lahko pokonci?

PK: To je del spalne rutine, ki je vedno dobrodošla, ker otroci med spanjem podoživljajo svoj dan. Več čustev, posebno obremenjujočih, ki so jih doživeli čez dan, je bolje, da jih dajo ven iz sebe. Da ubesedijo svoja doživljanja, kar je lahko del spalne rutine. Ko pa zaključimo z vsemi rituali, nastopi čas za spanje, in to lahko otroku tudi jasno povemo.

JM: Torej lahko zaropotaš?

PK: Če ropotanje vključuje jasno, nežno, a odločno sporočilo, potem ja.

JM: Včasih to naredim jezno, glasno in odločno, vsaj eno od treh sem zadel. Kako pomembne je za otroka rutina pred spanjem, večerja, umivanje zob, pravljica, gremo spat. Ga to pomirja?

PK: Zelo pomembne so rutine, ker tako telo prepozna, da je čas za spanje in se v teh rutinskih procesih že začne umirjat. To je tako kot v naravi, ko se začne spuščati tema, se dan končuje in se živali že pripravljajo na počitek. Ko vemo, kaj čemu sledi, nam to vzbuja občutke varnosti, pomirjenosti, sproščenosti.

JM: Ali damo otroka vedno spat ob isti uri ali se prilagodimo dnevu, recimo da je popoldne že odspal dve uri, ali to pomeni, da bo zvečer kasneje utrujen?

PK: Pomembno je, da opazujemo otroka in sledimo naši spalni rutini. On kaže znake utrujenosti in ko jih opazimo, gremo v uspavanje. Znaki utrujenosti niso tisti, ko začne otrok bezljati naokoli ali brezglavo tekati, to so znaki, ko smo že zamudili pravi čas za spanec. Ko postanejo otroci hiperaktivni, takrat imajo premalo energije, da bi se umirili. Znaki utrujenosti so, da si manejo oči, da se malčki začnejo spotikat, mogoče začnejo s kakšnimi čustvenimi izbruhi, so bolj nemirni … Takrat vidimo, da ne zmorejo obvladovat nekih situacij in to lahko pomeni, da so že utrujeni.

JM: Ko sem prevzel uspavanje Višnje, sem enkrat porabil že več kot dve uri in sem skoraj znorel, ampak v tem primeru sem šel iz sobe in sem šel do Tjaše, da sem glasno izrazil svoja razburkana čustva. Je to bolj konstruktiven način, da za nekaj minut otroka pustim samega, ko se moram umiriti? Sicer ne bi mogel nadaljevati.

PK: Definitivno moramo najprej umiriti sebe. V tem primeru je najbolje, da najdemo še kakšnega odraslega (partnerja, prijatelja) v naši bližini, da lahko brez zadržkov povemo, kaj nas muči, kako se počutimo in potem gremo nazaj k otroku. Če to stisko zadržujemo v sebi, jo otroci zaznajo in nas oni želijo sprostiti težkih čutenj. Kar pa nikoli ni njihova odgovornost!

JM: Obstaja preboj tudi pri uspavanju?

PK: Lahko bi rekla, da je to takrat, ko se v nas nabira nemir, nemoč, jeza, frustracija in poskušamo ta doživljanja regulirati (jih začutimo, prepoznamo in iščemo načine, kako jih konstruktivno predelati). Da zdržimo ob otroku kljub temu, da rabi dve ali več ur za uspavanje.

JM: Kako ohranjaš mirnost pri tako dolgotrajnem uspavanju? Globoko dihaš, si ponavljaš spodbudne besede, globoko v sebi nemo preklinjaš?

PK: Uporabiš vse načine, ki jih poznaš, da se umiriš. Morda je to neke vrste meditacija, da se osredotočiš na svoje telo, da globoko dihaš, da vizualiziraš rešitev, greš po pomoč k partnerju, karkoli ti bo v tem trenutku pomagalo, da zdržiš. Če pa vidiš, da se ta stvar ponavlja, jo vzameš zares in preveriš, kaj se skriva za tem brez prisotnosti otroka. V odraslem odnosu, partnerskem, prijateljskem, terapevtskem.

JM: Kaj pa naredimo v primeru, če nas otroci pred spanjem izsiljujejo, da nočejo iti spat? Višnja zvečer recimo reče, da ne more spat ali počivat, lahko pa se igra, še veliko poje, bere pravljice ali gleda risanko.

PK: Otroci stvari delajo z razlogom, namenom. Tudi če nočejo iti spat, imajo za to nek razlog. Nekateri ga zmorejo ubesediti tako natančno kot Višnja, nekateri pa ne. V vsakem primeru otroka vzamemo zares: »Verjamem, da je to zate trenutno zelo težko narediti, ampak bova midva tukaj kar še malo počakala, ležala in bova videla, kaj se bo zgodilo. Vem da potrebuješ spanec in verjamem, da ti bo uspelo.« Najbolj pomembno je, da se z otrokom ne spuščaš v boj: »Ja pa boš in pika!« Pa tudi, da mu ne groziš: »Če ne boš zaspal, bom šel stran ali kaj takega.«

 

V upanju, da boste v teh odgovorih prihranili kakšno uro uspavanja, vas do naslednjič lepo pozdravljava. To bo najina mesečna rubrika, najina rutina. Ker bova naslednjič govorila  v času, ko se bo bližalo valentinovo, bo beseda seveda tekla o prepiranju med partnerjema in kako to vpliva na otroka.

 

      Dr. Petja Kovačevič je doktorica znanosti s področja zakonske in družinske terapije ter univerzitetno diplomirana komunikologinja in deluje v zavodu Igrivi svet, kjer izvaja individualno, partnersko in družinsko psihoterapijo ter vodi klepetalnice za (bodoče) starše.

6,944 total views, 8 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*