Dva dojenčka, dve zgodbi

Dva dojenčka, dve zgodbi

Zarja je dopolnila tri mesece. Tri mesece, ki so bili zame preprosto čudoviti. V teh treh mesecih sem se naužila vonja novorojenčka, miljonkrat prelupčkala njena mala lička, rokice in nogice ter se vedno znova stopila ob njenih nasmehih, ki jih deli kot za šalo. Kako čudoviti so bili ti trije meseci.

In prav zato z grenkobo pomislim na prve tri mesece po rojstvu moje prve hčerke. Bili so vse prej kot čudoviti. Polni utrujenosti, zaskrbljenosti in solz. Kljub temu je bila moja ljubezen do nje neomajna, vendar mi je bilo zelo težko in prikrajšana sem bila za veliko čudovitih trenutkov, ki ti jih prinese rojstvo novega krhkega življenja. Zaradi dveh tako različnih izkušenj sem se odločila, da vam drage mamice napišem te besede. Da si jih preberete, ko vam bo težko ali le zato, da boste lažje razumele tiste mamice, ki včasih ob slabih dnevih potrebujejo kakšno vzpodbudno besedo.

Draga mamica,

normalno je, da se ti ob prihodu iz porodnišnice zdi, kot da je minilo več mesecev, kar si se odpravila tja s trebuščkom, čeprav so od tega minili le dobri trije dnevi.

Normalno je, da ob prihodu domov ne veš točno kam bi odložila dojenčka in kaj bi sama s sabo.

Normalno je, da si prve dni izgubljena, da se ure vlečejo in ne čutiš tiste nore povezanosti  s svojim otrokom, o kateri so vsi govorili.

Normalno je, da tvoj dojenček joka in se zvija od bolečin, ko ga mučijo krčki. Ja, tudi po 3 ure skupaj. Ne moreš verjeti, da lahko nekdo toliko časa joka, kaj ne?

Normalno je, da se ob njegovem dolgotrajnem joku počutiš popolnoma brez moči, si zaskrbljena in razmišljaš, kje si ga polomila.

Normalno je, da se tvoj dojenček ponoči zbuja na uro in pol, čeprav sosedov fantek že od prvega meseca dalje prespi celo noč. Normalno je tudi, da te to utruja in jezi.

Normalno je, da noče sprejeti dude in ga potolažijo le tvoje prsi. Včasih se ti zdi, da cele dneve le dojiš malo bitjece v tvojem naročju, ki je kljub majhnosti s svojim močnim jokom tako neverjetno zahtevno.

Normalno je, da pogrešaš svoje staro življenje, prijateljice, brezskrbne dneve in predvsem sebe preden si postala mama.

Normalno je, da te partner, kljub temu, da ti nudi podporo, ne more popolnoma razumeti in ga begajo tvoji čustveni izbruhi. Njegovo telo ni prežeto z vrtoglavo mešanico poporodnih hormonov.

Normalno je, da se ti zdi, da vse ostale mamice veselo kofetkajo s svojimi vozički, medtem ko se ti počutiš kot ujetnica v lastnem domu. Tvoj dojenček namreč ne mara biti v vozičku.

Normalno je, da sčasoma vseeno vse postaja lažje. Da z dojenčkom ujameta skupni ritem, da so njegove oči iz dneva v dan bolj bistre in njegovi nasmehi vsak dan širši.

Normalno je, da ob lepih skupnih trenutkih počasi pozabiš na vse težke dneve in noči ter se čudiš malemu bitjecu, ki tako hitro raste in vsak dan odkriva nove stvari.

Normalno je, da nekega dne pride na vrsto tudi tvoja kavica na sončku, medtem ko tvoj dojenček mirno spi v vozičku. In ti z užitkom popiješ zaslužen požirek ob tako veliki zmagi.

Normalno je tudi, da vse od zgoraj naštetega za tebe in tvojega dojenčka ne velja. Da je tvoj dojenček dobrovoljen, miren in nezahteven. Ceni to.

Jaz sem izkusila obe strani. Zato razumem in ne obsojam. Drage mamice, bodite razumevajoče druga do druge, ker so si otroci med seboj zelo različni. Predvsem pa bodite razumevajoče in nežne do sebe. Ker se trudite, ker vam je mar in ker ste dobre mamice.

 

6,052 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*