Petnajst let je že minilo. To je skoraj polovica mojega življenja. Dobro polovico je bila v mojem življenju, skoraj enako dolgo je že ni. Torej bi sedaj že moralo biti nekoliko lažje. Pa ni, še vedno boli. Z leti ne postane lažje, samo ti postaneš močnejši. Naučiš se živeti s praznino v svojem srcu, čeprav te še vedno vsak dan boli. Zavidaš tistim, ki to jemljejo kot nekaj samoumevnega in si želiš le to, da tvoj otrok tako zgodaj ne bo rabil preživeti podobno izkušnjo.
Smrt starša preživiš. Tudi otroka, brata, sestre ali najboljšega prijatelja. Morda sprva sploh nisi prepričan, da si tega sposoben, pa dnevi, meseci in leta vztrajno minevajo. V glavi ohranjaš napol angelsko podobo nekoga, čigar spomin žal vedno bolj bledi. Zatreš vse tiste negativne spomine v svoji podzavesti in se spominjaš le lepih trenutkov z njo ali njim.
Najbolj si želim to, da bi samo eno uro, katerokoli uro kateregakoli dneva preživela vsak na svojem koncu kavča in bi se sproščeno prepirala o tem, kaj je v danem trenutku pomembnejše, zadnji del žajfnice ali nogometna tekma. Ne želim veliko, to je več kot dovolj.
Milijon krat sem se že vprašal, zakaj ravno jaz … Zakaj ravno ti? Še vedno me pogosto zaboli, ker moja mala odrašča brez svoje babice, za katero sem prepričan, da bi jo vzljubila na prvi pogled. Ker sta si v marsičem tako podobni, odločni in trmasti, polni občutkov in smeha. Smilim se samemu sebi, ker sem prepričan, da nihče ne pozna moje bolečine. Zato jo tudi ne delim z drugimi, ker jo ne bi razumeli.
Potem v glavi premlevaš alternativne situacije, kako bi bilo, če se ne bi zgodilo, kar se je, kako bi reagiral, če ne bi bil najstnik, kako me je to oblikovalo pri mojih prihodnjih odločitvah in zakaj je konec tako resničen, kot je rojstvo. Le da gre v zadnjem primeru za čudež, v prvem pa za najbolj kruto izkušnjo, ki jo lahko človek doživi.
Bolečina je univerzalna, nanjo ni nihče imun. Nekateri trpijo bolj, drugi manj. Nekateri prebolevajo hitro, drugi se oklepajo bolečine, ker nočejo izpustiti iz rok slehernega čustva, naj bo dobro ali slabo, ki jih veže s to ljubljeno osebo. Življenje je največja prevara. Nehote te prepriča o tem, kako čudovito je, potem pa ti naslednji dan poruši ves svet. Tudi v sobi polni ljudi se počutiš kot najbolj osamljen človek na svetu. Ko zvečer zapreš oči, ostaneš sam s spomini. In željami.
Nič bolj ne preziram od tistega stavka, kot to, da nekdo ve, kako mi je. Če je nekdo izgubil nekoga, ki mu je v danem trenutku pomenil skoraj vse, to še ne pomeni, da bolečino doživlja na enak način. Ne potrebujem sočutja, potrebujem le svoj prostor in čas. Najraje bi videl, da se vsi dobronamerni nasveti tega sveta odstranijo v drugo galaksijo, ker mi ni nič do njih. Oziroma samo bolijo. Dejstvo je, da te življenje pogosto prisili, da si močnejši, kot si v resnici, pa še to samo zaradi drugih. Čeprav je vitalen del tvojega sveta iz včeraj na danes izginil, se še vedno trudiš, da držiš ostali svoj svet skupaj.
Kaj ti ostane? Spomini. Bolečina, jeza, prezir, gnus, tolažba, resnica, laži in zamegljene podobe. Čeprav se zgodaj naučiš, da je konec sestavni dan življenja, se je z njim hudičevo težko sprijazniti. Morda je bistvo vsega prav v tem, da se nikoli ne sprijazniš. Vsakega boli. Nekatere bolj, druge manj. Vsi se prej ali slej srečajo z izgubo. Konstruktivni način, kako se spopasti z njo, ne obstaja. Obstaja le tvoj način. Vse, kar lahko narediš, je to, da se naučiš živeti s praznino. To pomeni, da življenje ne bo nikoli več takšno, kot je bilo in to preprosto moraš sprejeti.
Lahko bi rekel, da sem zaradi zgodnje smrti moje mame močnejši, pa dvomim v to. Zato pa vse veliko bolj čutim in iskreno verjamem v te, ki jih lahko vsak dan objamem.
18,740 total views, 2 views today