Nikar. Ne. Blogaj.

Nikar. Ne. Blogaj.

S tem blogerstvom imam pravi love-hate odnos. Človek bi pričakoval, da mi veliko pomeni, pa me v veliko primerih le jezi. Občutek imam, da bi lahko naredili še veliko več, pa nam to nikoli ne bo uspelo, ker se delimo, označujemo, predalčkamo in ne spoštujemo.

Kot znotraj vsake skupnosti, se je tudi tu zbralo nič koliko različnih karakterjev in osebnosti, ki po mojem mnenju kvečjemu bogatijo raznolikost tega ustvarjanja. Spet nekateri tako eksplicitno zagovarjajo svoje mnenje, da je vsako, ki je le las drugačno kot njihovo, strupeno, nagravžno, nepravilno in obsojanja vredno.

Nikoli nisem imel blogerstvo za neko dodano vrednost življenja sodobne interaktivne družbe. Tako kot ne pričakujem, da moje odločitve vplivajo na dejanja Damjane iz Zagorja, ki jo nisem nikoli videl ali slišal, tudi nihče drug ne more zmotno verjeti, da bom izbral njegovo pot.

Kaj ti počneš v življenju? Blogam. Kaj pa je to? Nekaj pišem in potem to objavim in je ful pomembno, ker so drugi določili, da sem jaz pomemben. Kakšna grozna logika. Nikoli nisem pisal zaradi drugih, ampak za neko duševno ravnovesje, ki ga ta ali ona reč občasno poruši. Morda pa so tej novi Facebook algoritmi, ki vse ne plačljive stvari rinejo globoko v ozadje, še najboljša stvar, ki se je zgodila tej naši »pišoči« skupnosti. Ker bodo tisti, ki tega ne delajo s srcem, preprosto obupali in izginili.

Razumem težave povprečnega bralca. Odpre svoje najljubše družabno omrežje in kar naenkrat ga začnejo vplivneži te ali one vrste bombardirati s svojim subjektivnim mnenjem, subjektivno oceno ali še bolj subjektivno propagando. Vplivnež je grozna beseda. Opisuje nekoga, ki v svojem bistvu ni nič posebnega, pa ga somišljeniki oblikujejo v zvezdo.

Kdo sem jaz? Nekdo, ki v nedeljo popoldne po kratkem, a krepčilnem popoldanskem spancu malo udriham po tipkovnici. Ne pričakujem, da s tem spreminjam svet. Ne verjamem, da je zaradi tega tvoje življenje bolj polno. Ne vem, če ima to sploh kakšen smisel.

Ne verjamem, da sem boljši od kogarkoli drugega, ki piše. Govorim osebnostno, karakterno. Vsi smo samo ljudje, krvavi pod kožo in vsak s svojimi težavami. Ne berem drugih blogov, ker berem knjige, pa še to samo pred spanjem. Sicer pa veliko raje večino časa preživljam s svojo malo, kot pa da bi se ukvarjal s tem, kdo je kdaj in kaj objavil. Zato na tem naslovu nikoli ne dobite prežvečenih odličnih idej drugih, ampak le lastne zablode.

Kdo sem jaz? Najprej in predvsem očka. To je najboljša vloga, ki me osmišlja. Potem še kar spodoben partner, nasmejan sosed, zamišljen sprehajalec in športni navdušenec. Torej sem točno tak, kot je večina moških mojih let. Ne osmišlja me nič drugačnega, nič posebnega. Zato verjamem le v to, da pišem svojo zgodbo.

Vedno sem vesel, ko se kdo odloči za pisanje. To zna biti všečna poklicna odločitev. Veliko zanimivih presenečenj ga čaka na tej poti. Vendar tudi sodobni Shakespeare internetnega vesolja ne bo vplival na to, kako se počutim, kaj bom kupil, koga bom objel in kušnil ter koga bom spremljal. Namesto »vplivneža« na Instiču spremljam malo iz vrtca in ženo na sprehodu. Če se le da, kar oboje. Sem prepričan, da je to mnogo bolj pomembno.

 

3,751 total views, 10 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*