Lep boj

Lep boj

Če se otrok, ki ga muči bolj ali manj pomembna stiska, pomiri skoraj v istem trenutku, ko ga močno objameš, to pomeni, da si vsaj nekaj v življenju naredil zelo hudičevo prav. Kot večina odraslih ljudi, sem poln napak, a flawed human being, kot bi rekel Murakami, pa se vseeno zavedam, da je dejstvo, da sem za nekoga tako pomemben, sila osvežujoče.

To je privilegij, ki ga ima večina staršev. Vsa ta vseobsegajoča odgovornost, ki izhaja iz dejstva, da vzgajamo malo bitje in ga tudi izoblikujemo, je dobra ravno zaradi tega, ker nam pogosto podari občutke, ki jih življenje brez otrok ne pozna.

Šele zdaj se v popolnosti zavedam, da sta resnično pomembna le zdravje in sreča. Če imaš to, so vse druge stvari povsem postranskega pomena. Dejstvo, da te je nekdo izsilil v križišču, postane groteskno nepomembno. Dejstvo, da te nekdo obira za tvojim hrbtom in se ti smeji v obraz je nekaj tako banalnega, kar lahko drži k tlom le tistega, ki se s tem ubada.

Dejstvo je, da bi morali biti starši tako srečni kot otroci.

To pomeni, da nas vsak dan preseneti. Da se razveselimo luže ali sonca, blata ali igre z žogo, juhe ali sladice. To pomeni, da se znova učimo, kako odkriti male skrivnosti življenja, ki so pač vedno njegovo bistvo.

Občutek imam, da je vsak dan, ko smo veliko skupaj in nikogar ne mučijo zdravstvene težave, ki so povezane s tem čudovitim virusnim letnim časom, naravnost čudovit. Ne rabi se zgoditi nič posebnega, pa je dan že nekaj povsem neponovljivega. Če sem nekdaj stremel po izjemnosti, to sedaj najdem v nasmehu, padcu na rito, ponesrečenemu prevalu ali dolgem in obilnem kosilu. Človek je bil vedno sila preprosto bitje, ki pa se je izgubil nekje na poti iz svoje povprečnosti.

Kar pa je morda še najpomembnejše, otroci so tako prekleto zabavni. Nisem še srečal otroka, ki me ne bi v nekaj trenutkih spravil v smeh. Pri njih je vse tako iskreno, da se odrasel človek zaljubi v to čistost mladega življenja. Ko sem mali razlagal, da gre njena mamica na zabavo in jo bo čuvala babica, me je resno pogledala in dejala: »Ne, ne, očka, me boš kar ti merkal. Babi bo pa dedija.«

Če je otrok odsev svojega starša, potem sem sila zadovoljen s tem, kar sem postal. Skupek nekih dogodkov, občutenj, reakcij in razmišljanj se je udejanjil v kar posrečeno celoto. Če so otroci naše zrcalo, se po dolgem času spet z veseljem pogledam vanj, ker so mi pomembne čisto druge stvari. Smejalne gube. Počičkan obraz od flomastra. Utrujene, a nasmejane oči. In mala opica, ki mi visi za vratom in z neprikritim navdušenjem pričakuje vse, kar ji bo življenje ponudilo v naslednjem trenutku.

Če sem povsem iskren, mi gredo tisti starši, ki večino časa jamrajo, kako neverjetno težko jim je, pošteno na živce. Vzgoja otrok ni lahka. Potrpežljivosti se šele učiš. Pogosto si tako utrujen, da kinkaš stoje. In ko si želiš le pet minut miru, se otrok isto sekundo zbudi v joku. Pa kaj potem. To se dogaja vsem. Tudi mene srce boli, ko dvanajstič zapored poslušamo in pojemo Malega in hitrega pajka. Ali takrat, ko moram počakati, da bodo na oder prišli Čuki. Boli, pa potrpim, ker je potem na obrazu moje male neskončen nasmeh. Nagrada, ki nam jo je življenje podarilo, je daleč največja, kar jih je. Zakaj bi nekaj tako čudovitega imelo karkoli drugega od zelo visoke cene? Borimo se za vse vredne stvari v našem življenju.

In za svojega otroka sem se pripravljen boriti vsak dan.

 

6,621 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*