Q & A

Q & A

Pred časom sem bil deležen opazke, da izpostavljam le najboljše trenutke naše skupne poti, medtem ko vse slabe raje modro zamolčim. Pa ne verjamem v to. Nikoli ne olepšam stvari, ki se nam zgodijo, ker preprosto nimam v sebi »gumba« za lipšanje situacije. Povem jih tako, kot se zgodijo oziroma tako, kot jih sam dojemam.

Pogosto slišim, da izpostavljam svojega otroka, medtem ko on nima možnosti, da bi v to privolil. To je bojda sila občutljiva tema za številne. Ampak ne počnem čisto nič drugega, kot bi počel, če bi nam sledili vse skupaj trije. Če ali ko bo moja mala izrazila željo, da s tem preneham, bom to tudi takoj naredil, v to sem že sedaj trdno prepričan. Sicer pa pišem o tem, kar najbolj okupira mojo glavo in srce in trenutno je to s svetlobno prednostjo družina. Pišem o njej, ker razmišljam o njej, ker se najbolje počutim v njej in ker najbolje ustvarjam v njej.

Delaj to, kar ljubiš, je moje preprosto vodilo.

Živimo v družbi, ki je neverjetno občutljiva. Nikoli besede niso bolj bolele in bile bolj pomembne. Kdor piše, mora biti sila pazljiv, ker lahko sleherna beseda užali naslednjega. S tem v mislih se je pravzaprav težko lotiti pisanja kaj relevantnega. Torej raje pišem o občutkih, ker so tej skupni vsem in jih vsak izraža na tak ali drugačen način.

Če je bila včasih moja skrita želja in namen tega pogosto nesmiselnega pisanja v tem, da najdem čim večjo skupino podobno mislečih, je moj cilj danes v tem, da sprožim iskro v razmišljanju enega. Ki bo uvidel, da je bistvo vsakega čisto nekaj novega in drugačnega, ki bo sprejel to raznolikost ljudi kot nekaj najlepšega, kar nas obdaja.

Dvom razjeda vsakega od nas, le da nas dvomi drugih le malo ganejo.

Obstaja idealen svet. Poln individuumov, različnih mnenj, oblek in pričesk, kjer se ne obsoja, ampak samo razume. Blazni bojda razumejo. Obstaja moj idealen svet, ki ga ne osmišljajo številke. Obstaja naš idealen svet, ki se ga trudimo živeti vsak dan. In resnično verjamem, da bi, če bi se vsak trudil živeti v svojem idealnem svetu, bilo življenje docela čudovito.

Starši imamo to srečo in neverjeten privilegij, da se lahko vedno zatečemo v objem nekoga, ki nas brezpogojno ljubi in nam zaupa svoje življenje. Pogosto se sprašujem, s čim smo si to pravzaprav zaslužili? Zakaj sem jaz ta? In koliko drugih se tega dejstva sploh zaveda?

Če so tradicionalni Q & A-ji taki, da bralci sprašujejo pišočega, ki nato odgovarja, se mi zdi mnogo bolj zanimivo, da nekdo poizkuša odgovoriti na vprašanja svoje duše. Kaj je tisto, kar te teži, kar te vleče navzdol? In, kar je nič  kolikokrat bolj pomembno, kaj je tisto, kar te osmišlja, kar ti riše nasmeh na obrazu, kar te vsako jutro vrže iz postelje pokonci?

Golo žensko telo. Sončni zahodi. Jesenski gozdovi, dolgi večerni sprehodi, igra z otroci in pogovori s starci, sončno vreme, ljubezen, dobra knjiga, prazen šank, hladen pljusk morja. Nasmehi, krohot, žvižganje, glasno petje, komaj slišno mrmranje. Čudoviti ljudje in ponesrečene situacije. Vprašaj svojo dušo in srce, kaj je tisto, kar ju drži pokonci. In napiši svoj neskončen spisek le tebi razumljivih in pomembnih stvari.

 

3,236 total views, 18 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*