Veš, bloger, svoj dolg? Ali se sploh zavedaš, da ga nimaš? Da nikomur ne odgovarjaš? Da samo zapisuješ svoje misli, s katerimi se nekateri strinjajo, drugi spet ne, povsem ponotranjiš pa jih lahko le ti.
Veš, bloger, svoj dolg? Se zavedaš, da s svojim pisanjem soustvarjaš mnenje drugih? Da ti ljudje sledijo, čeprav te ne poznajo? Še vedno ti pravim, da se glede tega ne sekiraj preveč. Delaj to, kar čutiš. Ne piši to, kar ti narekujejo aktualni trendi. Poanta teh modernih stvari je v tem, da sčasoma minejo. Ne bodi minljiv. Piši o čustvih, ne dogodkih. Piši o tem, kar ti ne da spati, ne o rečeh, ki jih premlevajo vsi.
Veš, bloger, svoj dolg? Ko sem začel nekaj pisati, sedaj že svetlobna leta oddaljenega 2011, sploh še nismo poznali pojma bloger. Bil si nekdo, ki ni bil dovolj dober, da bi ga objavili v tiskanih medijih ali da bi izdajal knjige in si torej vzel za svojo interaktivno občestvo. Pojma influencer nismo poznali. Nismo se delili po kategorijah, ampak smo bili le tisti, ki nekaj pišejo. Naši izdelki so bili zapisi. Od takrat se je marsikaj spremenilo.
Veš, bloger, svoj dolg? A veš, da te najmanj cenijo prav tisti, ki so ti v življenju skorajda najbližje? Tisti, s katerimi si odraščal. Zanimiv si bil, dokler si samo pisal. Ko si dobil nekaj v zameno za svoje pisanje, si jim že postal sumljiv. Ko je nekdo to tvoje »delo« celo plačal, si jim postal neprebavljiv. Za njih si še vedno isti fant, ki je v tretjem letniku na božični zabavi bruhal na stopnišču Gimnazije. Nič se nisi spremenil, še vedno nisi dovolj dober.
Veš, bloger, svoj dolg? A se zavedaš, da se blogerji ne bi smeli deliti po temah, spolu, kilaži, poraščenosti ali, kar je danes daleč najbolj popularno, po številu sledilcev? V Sloveniji neskončno več ljudi posluša Modrijane kot Leonarda Cohena, pa to seveda ne pomeni, da so sploh v isti kategoriji. Kvantiteta je tukaj nekaj velikih korakov pred kvaliteto. Boriš se z mlini na veter.
Veš, bloger, svoj dolg? A se zavedaš, da danes nekateri začnejo z bloganjem samo zato, da s tem kaj zaslužijo? Ali si lahko predstavljaš, da je to njihov edini cilj? V njih ne gori ogenj, ki ga lahko pogasijo samo tako, da ga ubesedijo. Razčlenili so našo ljubezen na prafaktorje, to je postala obrt, polna številk in dokazljivih dejstev, ti pa še vedno sanjariš o lepi besedi, lepem dekletu in še lepšem nasmehu. V svetu, ki povozi sanjače, si najbolj naiven od vseh.
Veš, bloger, svoj dolg? Postal si materija. Nekdo, ki se ga lahko izkoristi, za večji doseg, boljšo prepoznavnost, lajke, komentarje, emojije in vse podobne pičkarije.
Veš, bloger, svoj dolg? Vprašal me je, kako naj začne pisati. Da to željo že dolgo nosi v sebi, pa se je ne upa izraziti. Da ga skrbi, kaj bodo drugi rekli, da so njegovi cilji nerealni. Ampak ravno v tem je bistvo vsega. Ne pišeš zato, ker lahko, ampak ker drugače ne moreš. Ker sanjaš besede, ker si zapisuješ iztočnice v obvestila, da ne pozabiš najboljših idej, ker se nenehno trudiš ubesediti tisto, kar nosiš v sebi.
Veš, bloger, svoj dolg? Ničesar ne pričakujem od tebe. Lažem. Samo nekaj pričakujem, ali še bolje, zahtevam od tebe. Da si ostaneš zvest. Nerazumljiv. Tisti malo drugačen, a vseeno zabaven. Da se ne pustiš večinskemu mnenju, da te posrka v svoj vrtinec gnusnih misli. Ustvarjaj. Piši. Delaj napake. Ljubi sebe in svoje. Ustvarjaj. Piši. Odgovarjaš le samemu sebi. Sprejmi to odgovornost kot nekaj najlepšega, kar ti življenje ponuja.
6,114 total views, 2 views today