Reku, reku

Reku, reku

Pravijo, da moraš plesati, kot da nihče ne gleda. To misel bi rad popeljal še korak dlje. Tudi smejati se moraš tako. Pa govoriti, peti in se gibati. Razmišljati in početi. Pravzaprav bi moral vse početi tako, kot da ni nikogar v tvoji bližini. Ker nihče ni res pomemben. Z nekaj ljudmi si lahko ustvariš svet v malem, kjer veljajo vaša pravila.

To za mojo generacijo ni najlažje. Starši so nas vzgajali v duhu, da moramo biti točno takšni, kot so vsi. Da po nepotrebnem ne izstopamo in pritegnemo pozornost nase. Vsako odstopanje od tega je veljalo za odklonilno. Še vedno je bilo prisotno tisto odurno »kaj si bodo pa drugi mislili« mišljenje. Ker so tudi njih vzgajali tako in tako preprosto naj bi bilo.

Vendar vsak v tem ne najde sreče. Nekdo najde svojo bistvo v tem, da naglas razmišlja in dela drugače.

Vedno mi je bila zanimiva ta obsedenost ljudi s citati. Znajo jih na pamet, pišejo jih na svojih socialnih omrežjih, jih uporabljajo v vsakdanjem govoru, nekateri si jih celo vgravirajo pod svojo kožo, da jih res nikoli ne pozabijo. Ampak koliko res sledijo tem besedam? So tu le zato, ker so lepo slišati? Nekaj govoriti in to tudi udejanjiti sta dve povsem različni stvari.

Pišem zato, da spodbudim svojo razmišljanje. To so teoretska izhodišča za moja prihodnja dejanja. Če nekaj zapišem, to tudi lažje uresničim. Danes sva se na plaži z malo igrala precej trapasto, a nama sila všečno igrico. Ona me je polila z lončkom vode, jaz pa sem se delal, kot da me je to neverjetno presenetilo in sem to pospremil z glasnimi kriki. Njej je bilo to tako všeč, da je ob tem kričala. Po desetih minutah tega početja se ozrem naokoli in opazim, da naju večina plaže opazuje. Hkrati opazim, da se nama večina nasmiha. In ob tem, ko sva bila pri tem početju povsem v svojem svetu, sva neverjetno uživala.

Vedno me zaboli in razžalosti, ko večina ljudi vsako drugačnost takoj opredeli za napačno. Ker ne sprejemamo tega, da je nekdo drugačen. Ali, kar je še mnogo huje, če nekdo ne razmišlja ali dela, tako kot mi, potem to dela narobe. Zato poznam veliko ljudi, ki raje zatrejo svoj notranji glas v strahu, da bodo obsojani s strani družbe. Kaj pa dejansko so ti ostali? Razčlenimo.

To so osebe, ki so del našega vsakdana, ampak zanj resnično skorajda nepomembni. Ne živijo v naši hiši, niso naši sorodniki niti prijatelji, ponavadi si kvečjemu pokimamo ali se kar spregledamo. Še huje, v sodobnem interaktivnem svetu si nekaj ne upamo reči, napisati ali narediti na podlagi tega, da to lahko zmotijo anonimni komentarji od @blondebliss ali @soldierboy93. Ljudje, ki jih ne poznamo, ki niso del našega življenja, pa jim nekako vseeno uspe pogojevati naše odločitve. Ali je še kaj bolj neumnega?

Kdor misli, da bo lastno srečo našel v zadovoljevanju drugih, se docela moti. Sam najdem srečo in osebno zadovoljstvo v drugačnosti, čudnih tikih, nerazumljivosti, blagi ekscentričnosti, nemirnemu duhu, ustvarjalni energiji, glasnem prepevanju, prašnih stranpoteh, izgubljenih mislih in ponesrečenih rešitvah. Največja sreča je vedno skrita v najbolj nepričakovanih in skritih kotičkih.

 

7,576 total views, 2 views today

One Comment

  • bravo, podpiram individualnost
    vsak je čisto “butičen” v tem vesolju, le uživati bi morali v tem
    od tebe bi se dalo učiti:)

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*