Kje ste mulci?

Kje ste mulci?

Star sem. Ko sem se zjutraj zbudil, sem najprej naredil štiri vaje za hrbet, ki sem jih miselno prekopiral iz PDF dokumenta. Sobotni večer sem preživel tako, da sem na TV-ju gledal Žrelo (s podnapisi, da sem lahko vmes brezskrbno grickal čips). Naslednjo jutro sem zjutraj z malo gledal Živ žav. Razmišljal sem o počitku po kosilu. Star sem brez slabe vesti. Počasno življenje je sila okusno, če sem iskren.

Poletje je bilo v moji mladosti vedno najbolj čaroben letni čas. Poln bedarij, lumparij, zvonjenja na vratih neznancev in norega bežanja, dolgih sprehodov in nesmiselnih pogovorov. Takrat je bilo vse drugače. Poleti sem si upal več in preizkušal sem meje. Ko so počitnice, je vse dovoljeno, kar ne?

Ker sem star, seveda lahko z zdravo distanco opažam, da je danes marsikaj drugače. Tamalo sem peljal na igrišče, pa je bilo tam le še nekaj modelov moje generacije, ki ne morejo več skočiti, teči ali dobro videti obroča, na katerega mečejo, pa še vedno ne morejo in nočejo biti doma. Mulcev nikjer. Pred desetletjem ali dvema smo cele dneve preživeli na igrišču. Od jutra do večera. In v senci so nas čekirale bejbe. To se nam je zdelo sila fajn.

A ti sploh veš, kaj je Snapchat ali še vedno misliš, da je to nekaj, kar namažeš na kruh, je zavpil name najstnik. Pa mu odgovorim, da sem že imel yahoo mail z enim giga prostora, kar pomeni, da smo si že lahko med sabo pošiljaj porniče, ki so bili v pravilu veliki 73 mega. V minolovcu in pasjansi mi ni enakega. Tako da me interaktivna revolucija še ni obšla, čeprav smo danes vsi, ki smo rojeni v osemdesetih, za tiste, ki so privekali na svet kasneje, živi fosili. Kaj ste potem šele vsi tisti, ki ste rojeni kasneje, a?

Ko se zvečer sprehajam po soseski, nikjer nikogar. Pa je poletje! Včasih smo prečamili na klopcah pred blokih vsak večer od 25. junija do 31. avgusta. Pogosto smo bili tako glasni, da so v nas z balkonov metali jajca. Na srečo niso trenirali basket in so nas vedno zgrešili. Potem smo se šetali s puncam po nekih gozdnih stranpoteh. Sedaj pa srečam le še upokojence z njihovimi psi.

Kadarkoli grem na Instagram, me pozdravijo samo še guzice. Ritka tam, guza tu, breskvica izza ugla, evo ga še en šupak. Saj ne, da se pritožujem, ampak ne vem, kdaj se je pri ženskah začela ta analna revolucija. Vse se pičijo in zvijajo, kot da so križanec med kamelo in kačo, v ozadju fotke pa še en sončni zahod. V moji generaciji pa smo imeli eno skupno šolsko fotko in smo se morali odločiti, ali je bejba huda ali ne. Mejkapa punce še poznale niso. Prvič so ga uporabile šele na maturantskem plesu, tako da še lastne soplesalke nisi spoznal. Danes je vse ekspresno, vse je na dosegu roke. Še intima. Včasih nisi videl nipla do sedmega zmenka.

Vedno bolj se mi zdi, da je moja skoraj dveletna punčka bolj pogumna kot večina mladih. Ker pada, vstaja, se opraska in preizkuša. Te nove generacije so pa varno zaprte v svojih sobah, za svojimi idealnimi profilkami in filtriranimi osebnimi računi. Pravo življenje se zgodi zunaj. Desetletje ali dve vedno povsem spremenijo mlade. Nisem tako pretenciozen, da bom trdil, da je bilo naše odraščanje kaj bolj posebno. Lahko da se imajo danes neverjetno super, pa se tega sploh ne zavedam. Vem pa, da je čarobnost poletja v tem, da si daš duška. V naravnem okolju in z živimi ljudi. Ko delaš pizdarije, ki postanejo pogovorne legende tvojih starih dni. Ki so tudi že izza tvojega vogala, da ne bo pomote.

 

8,768 total views, 10 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*