Kako grobo različni smo si ljudje, opaziš šele takrat, ko začneš živeti z nekom. Torej novo osebo, s katero nisi odraščal. Očka, mamica, brat ali sestra ne štejejo. Se pravi, da si spoznal ljubezen svojega življenja. In ta utelešena ljubezen prinese v vajino novo gospodinjstvo svoje vzorce in navade. Moja prvotna družinska celica je bila precej sproščena. Več je dala na smeh in dobro voljo kot pa na čistočo in red. In to se je seveda poznalo tudi pri naši hišici, ki je bila pospravljena le ob posebnih priložnostih. Potem pa sva se z drago preselila na svoje.
Pri njih pa so bili navajeni na nekaj povsem drugega. Nikjer ni bilo nastlano. Prah se je raje kar sam spontano skril, kot da bi čakal na to, da ga grobo odstranijo. Prva Tjašina igrača je bila verjetno metla, ker še danes vsak dan skače z njo naokoli. In dejansko jo pospravljanje pomirja. Nekaj, kar ne bom nikoli razumel. Zato sem se moral precej prilagoditi, ko sva začela pisati najino skupno zgodbo.
Že prej sem imel tudi malega psa, črnega mopsa z imenom Snoop, ki danes šteje že osem let. Menda mu pogosto odpada dlaka, kdo bi vedel, jaz tega ne opazim. In prva stvar, ko sva pred dobrima dvema letoma navdušeno ugotovila, da sva noseča, je bila to, da sva kupila robotski sesalnik. Ker njen otrok ne bo puzal po dlakah. Ker ne bova imela časa sesati, ampak bo to opravil namesto nas robotek, ko nas ne bo. Jaz, naiven moški preprostih misli, sem mislil, da bova najprej kupila voziček ali posteljico ali kaj otroku potrebnega, vendar brez robotskega sesalca ne bo miru v hiši. Torej nisem imel izbire. Čeprav mi matematika nikoli ni šla najbolj od rok, sem že poznal tisto najbolj pomembno življenjsko enačbo – srečna žena = srečen dom.
Čudoviti svet medmrežja mi omogoča, da pred vsakim nakupom naredim detajlno raziskavo o določenem produktu. Po nekaj dneh premlevanja plusov in minusov sva se odločila za iRobot Roomba 651. Dobri dve leti kasneje naš najljubši robotek dela z isto močjo in vnemo kot prvi dan. Je lep, pameten, dostopen in marljiv delavec. Vsaj dve pozitivni značajski lastnosti več ima od mene, človek postane kar malo ljubosumen.
Ko gremo babici na kosilo, zalaufamo Roombo. Ko pridemo domov, je vse posesano, robotek pa se že polni na svoji postaji. To pomeni, da se lahko brez slabe vesti uležem na kavč. Po vikend kosilu to najbolj paše. Pravzaprav bi morali ta počitek kar uzakoniti.
Še ena pozitivna stvar naše Roombe je v tem, da jo lahko pošljem na psa, če ta v danem trenutku v sebi hrani preveč odvečne energije in jo usmerja proti meni. Roomba ga lovi po dnevni, jaz pa imam mir. Moraš biti pa zelo pazljiv pri teh robotkih. Čeprav delujejo, kot da nemo počivajo v kotu, jih lahko sleherni gib ali dotik predrami. In potem se zapodijo z vnemo, ki jo premore le še moja boljša polovica med pospravljam. Mešanica odločnosti, jeze, in veselja. Vendar si v takem primeru mislim, da je bolje, da se ji zameri prah kot pa jaz.
Naš robotek umirjeno počiva na svoji polnilni postaji. Pes spi na kavču, moji dami v spalnici, jaz pa še kar udriham po tipkovnici. Razmišljam o tem, ali so vsi tisti znanstveno fantastični filmi napovedovali resnično prihodnost in če nas bodo roboti res sčasoma zamenjali. Če že, se bo moja draga v naslednjem življenju reinkrenirala v Roombo. Če bo življenje tudi v tej instanci ohranilo zdravo mero sarkazma, se bo moja reinkrenirala v prah. To bi bilo šele zanimivo. Ampak še vedno smo tu, zdravi, veseli in nasmejani in z veseljem trdimo, da je naš robotek peti član naše družinice.
Objava je nastala v sodelovanju z iRobot Slovenija
7,128 total views, 2 views today