Če nekomu rečeš, da je pameten, bo to skušal opravičiti s tem, da samo veliko in rad bere. Če bejbi poveš, da je lepa, bo takoj odgovorila, da že ima fanta, kot da eno izključuje drugo. Še vedno je lepa, čeprav ima svojo kosmato polovico. Če nekomu poveš, da je priden in da nekaj dobro dela, bo to skušal opravičiti s tem, da v svojem delu zelo uživa. Komplimentov ne znamo sprejeti. Verjetno se nam zdi, da so prej breme kot pohvala. Morda nas skrbi, da tisti, ki nas pohvali, želi nekaj v zameno. Morda pa le ne verjamemo vase v dovolj veliki meri.

Namesto da bi bili ponosni na svoje prednosti, jih raje ne izpostavljamo. Sicer si bodo morda drugi mislili, da smo naduti. Ne smemo biti boljši od drugih, lahko smo le taki, kot so vsi drugi. Če v določeni stvari prosperiramo, to še ne pomeni, da to počnemo na račun drugih. To pomeni, da smo v nečem nadarjeni, da nam je nekaj res blizu, da smo se za določeno stvar resnično pripravljeni potruditi.

To ne pomeni, da se opravičujemo. Naša naloga ni, da sledimo (pogosto napačnemu) zgledu drugih. Življenje ni nič drugega kot dolg poligon, poln ovir in nevarnih ovinkov, na katerem se na podlagi lastnih napak, izkušenj in odločitev učimo svoje poti. Pišemo svojo zgodbo.

Zdrava distanca je super reč. Opažam, da me ljudje v krajih, ki ni moj dom, veliko bolj cenijo kot v domači grudi. Tukaj me imajo še vedno za neperspektivnega dvajset nekaj letnika, ki ne ve, kaj bi sam s sabo. Pa greš malo v kakšno drugo občino, kakšno drugo regijo, drugo državo, in kar naenkrat spoznaš ljudi, ki cenijo tvoje delo. To, kar si in to, kar počneš.

Doma je drugače. Doma raje isto delo zaupajo nekomu drugemu, ker ga pač ne poznajo. Če je tuj, je gotovo boljši. Še vedno ne dobiš pohvale, ker ti lahko stopi v glavo. Še vedno si tisti isti, ki nima prave prihodnosti.

Menda sem precej samozavestna oseba. Še večkrat sem slišal opis, da sem samovšečen. Bojda, drugi že vejo. Še vedno pa se pogosto zalotim, da mi je nerodno, če kdo pohvali ali mene ali moje delo. Ker nisem prepričan, da si to zaslužim. In se izgovarjam na to, da to ful hitro naredim pa da veliko berem in je to lažje pa da bi to verjetno lahko počel vsak. Pa tega ne počne vsak. Pa se to ne razvije čez noč. V to je vloženo veliko mojega truda in ur. Danes je čas, da žanjem sadove svojega predhodnega dela. Zato se ne opravičujem več.

Dober sem v tem, kar počnem. V rečeh, ki mi niso domače, sem beden. Ne silim se biti boljši od tistih, ki se s tem poklicno ukvarjajo. Nisem multipraktik. Poznam svoje dobre in slabe lastnosti in se ne sramujem ne enih, ne drugih.

Vedno rad poslušam svoje telo. Nekako se mi zdi, da mi vedno pove, kaj potrebuje in pričakuje od mene. V začetku tega koledarskega leta sem gledal serijo, eno tipičnih ameriških, ko glavni junak nekomu, ki se veselo masti, pove: »A fork will kill you faster than any bullet.« Pa se zamislim. Že nekaj časa sem želel zgubiti nekaj kil sala, pa se jih nisem mogel losati, posledica spremenjenega (starega) metabolizma in življenjskih odločitev. Vprašam se, kaj slabega jem in pijem. Sadje, zelenjava, to je vse kul. Veliko vode, to štima. Polnozrnat kruh, ni problema. Moje pregrehe so bile cuker in pivo.

Pivu se nimam namena odreči. Ker je osebni eliksir življenja. Celo življenje se pa že bašem s sladkim. Piškoti na dan, čokolada v šusu, kar je pač pri roki. Odločim se, da se odpovem sladkorju.

Nisem se mu v popolnosti odpovedal, ker malo sladkorja ne škodi, le v prevelikih količinah in ob napačnem času. Še vedno pojem nekaj piškot ali koščkov čokolade dnevno. Uživam naravni sladkor v sadju. Pričakoval sem krizo, pa je kar ni bilo. Torej telo ves ta čas sladkorja sploh ni potrebovalo.

Izgubil sem šest kil v mesecu dni s tem, da jem več, kot sem pred tem. Vedno sem si želel biti eden tistih, ki lahko veliko je, pa se mu to ne pozna in sedaj to tudi počnem. Veliko obrokov dnevno, čisto vsak od njih zaužit brez slabe vesti. Prej sem se izgovarjal, da smo v naši familiji malo nagnjeni k debelosti. Vsi radi in veliko jemo. Pa je bil to le izgovor, ker si nisem hotel priznati, da je rešitev tega le v meni.

In potem sem kmalu slišal prve »medklice«: Nekam kumrn si. Hlače ti bodo padle iz riti. A ti sploh kaj ješ? In odločil sem se, da to sprejmem kot kompliment. Ker vem, čemu sem se odrekel in kako sem to dosegel. Sama kita, jim odgovorim, sama kita. Še en nasvet: če nekomu, ki je po tvojem mnenju suh, rečeš, da je suh, je povsem isto, kot če bi debelemu človeku rekel, da je debel. Pa mu tega seveda ne rečeš, ker se ne spodobi,.

Sprejmi se takšnega, kakršen hočeš biti in se ne oziraj na druge. Če si nekdo zasluži tvojo pohvalo, je ne zadrži zase, četudi je ni vajen. Povej mu jo naglas. Bodi samozavesten in ustvarjalen. Predvsem pa se nauči najprej ceniti sebe, ker je to predpogoj, da te bodo opazili tudi drugi.

Pogrešam morje in plažo. Pa roštilj. Pomlad je moj najljubši čas. Povsem zadovoljen sem s tem, kar sem. Še vedno sem lačen. Dobrega sendviča in novih izzivov.

 

9,774 total views, 2 views today