Moj otrok je vizualen tip človeka. Rad stvari vidi in jih podoživlja na svoj način. Kakšni malo starejši bi rekli, da ima to po fotru. Kot nekdo, ki je v otroških letih izrezoval časopise in članke lepil v svoje zvezke, mi je bila pisana beseda vedno všeč. Kot nekdo, ki ima domačo knjižnico z več kot štiristo enotami, takisto. Včasih sem vso žepnino zapravil za revije. Takrat so bile najbolj aktualne tiste o športu, zdaj pa se je čas nekoliko spremenil. Sedaj namreč listamo trije. In potrebujem vsebine, ki so zanimive vsem.

Tamala je najprej v vsaki reviji iskala otročičke in se jim smejala. Potem jo je mamica navdušila nad katalogi, kar pa je predvsem za mojo denarnico sila neprijetno. Sedaj išče pisane in zanimive stvari. In tukaj pride v igro revija Preprosto.

Jaz na te reči vedno najprej gledam iz izobraževalnega in teoretičnega vidika, vseeno sem iz podobnih reči diplomiral. Pomembno je, kakšna je na otip, ali ima rep in konec, ali so članki in fotografije zanimive in ali zveš v njej kaj novega.

Ker imamo malo dete, smo sedaj ena taka DIY (do it yourself) familija. Mamica se najprej zažene med recepte, očka bere intervjuje in najde križanko. Potem pa se vsi trije najdemo pri tistih zadevah, ki naj bi jih družine počele skupaj. Izlet, praznično drevo, zavijanje daril, igranje spomina ali predstave. Ker sem bolj teoretičen tip, potrebujem usmeritev. Ko mi je ta podana, pa lažje kaj ustvarim. Z otroci je na srečo tako, da niso preveč zahtevni. Moja tamala vse moje pomanjkljivosti sprejme kot nujno zlo. Kdor dela, greši, pravijo.

Mislim, da je sila pomembno, da otroka zelo zgodaj navdušimo nad bralno kulturo. To seveda naredimo nevsiljivo, tako da sam izbira stvari, ki so mu najbolj zanimive in je otrok tisti, ki nas usmerja. Ne pričakujem, da jo bo pri dopolnjenih petnajstih mesecih zanimal Dostojevski, ampak če ji približam revije, je to prvi korak, da ga bo kasneje vzela v roke na lastno željo. In čez toliko in toliko let bomo vsi skupaj na zimski večer sedeli ob kaminu, vsak s svojo knjigo v roki.

Revija Preprosto je namenjena celi družini. Včasih sem se tem opisom kar nekoliko ogibal, sedaj pa vem, da je prava mala umetnina, da ustvariš nekaj, kar je blizu različnim generacijam ljudi. In predvsem pišeš o stvareh, ki so lepe. Teh temnih, slabih, žalostnih novic je resnično preveč, z njimi je napolnjen naš celoten medijski prostor. Vsa ta negativnost te potegne s sabo navzdol. Zato je sila osvežujoče, ko prelistaš dobrih sto strani dolgo revijo, ki jo vodi osnovno načelo dobrega.

Moja boljša polovica je tako naravnana, da sila rada in hitro pospravi stvari, ki po njenem mnenju kvarijo podobo lepega doma. Potem pa kot kura brez glave iščem po hiši svoje časopise, revije, kataloge, ker vse misteriozno izgine. Kasneje izvem, da je vse že v smetnjaku za papir. Ampak Preprosto je še vedno na praznični mizi, kar nekako paše tam. Jaz ji vsake toliko odprem na tisti del revije, kjer so recepti, ker naivno upam, da jo bo kaj premamilo. Ko bi le bilo življenje tako preprosto, a?

 

4,264 total views, 2 views today