Lov na čarovnice

Lov na čarovnice

Verjetno so najljubši spomini vsakega od nas tisti na otroštvo, ko smo se v kaj našemili. Najpogosteje za pusta, včasih tudi za božič in podobne reči. Še krsti in obhajila so bili nekaj posebnega, ker smo se spedenali. Če kaj, pa takrat še nismo poznali noči čarovnic. Najbolj strašljivega med vsemi, ko so okostnjaki, lobanje in vampirji zaželeni kostumi. Dobra stvar pri tem, da si mlad starš, je to, da lahko popraviš to nesramno zmoto.

Ne spodobi se namreč, da je le otrok našemljen. Duška si mora dati tudi »tastar« del familije. Na srečo ima moja boljša polovica malarske sposobnosti – kot ima verjetno vsaka predstavnica nežnega spola danes – in nas je že v razigranih študentskih dneh pofarbala. Nekaj modric, nekaj temno rdeče šminke na žnable, bel puder in podobne reči. Sedaj bo poskrbela še za malo.

Meni so všeč vsi družinski prazniki, če izvzamemo prvi november. Kjer se zberemo na kupu, nekaj (bolje rečeno veliko) pojemo in se pogovarjamo. Dobrih tradicij se ne prekinja, zato morava že sedaj učiti malo, da smo skupaj močnejši.

Pa smo šli v šoping. Nekaj nalepk, štampiljk, okostnjaka za očkata, buče pa smo dobili že pri bakici. Potem se pa začne žur, izrezovanje, peka, lepljenje in podobno. Jaz sem v vsem tem v večini za moralno podporo. Razen okostnjaka, tega imam vedno sabo.

To je tak »joie de vivre« trenutek za našo malo. Boji se ničesar in to je pač treba izkoristiti. Včasih si sicer zaželim, da bi se vsaj mene v določenih situacijah malo bala, ampak kdo sem jaz, da ji vsiljujem svoje mnenje, ga bo že sama izoblikovala.

Igra vlog je menda nekaj, kar imajo otroci najraje. Tako kot smo se mi kot mulci šli kavbojce in indijance, se grem danes z malo cirkus, kmetijo ali zdravnika. To je ta krog življenja, lep cikel, ki gre svojo ustaljeno pot. Najboljša stvar pri njem je, da ga nihče ne pretenta. Naj se človek še tako trudi preskočiti kakšno življenjsko obdobje, mu to toliko časa vztrajno trka na vrata, da slej kot prej obupa in mu odpre vrata. Všeč mi je, da razumejo, kako pomembna je igra vlog za naše tamale tudi pri Lidlu. Zopet so prisluhnili željam svojih kupcev in sedaj lahko na njihovih policah najdemo čarovniški navdih.

Mala je zadnjič mamici namignila, da ne razume, zakaj se je potrebno igrati čarovnice, če pa tako ona zgleda zjutraj, preden se umije in očedi. Seveda sem se ob tem le tiho v sebi nasmehnil, da ne bi sprožil viharja v hiši. Trenutek za tem pa je ta ista mala rekla, da se nimam kaj oglašati, ker prevzemam vse lastnosti medveda, od urejenosti do fizičnih lastnosti, da o sami kilaži sploh ne izgublja besed.

Zato tudi pišem vse to. To je dokazen material, če bo kdaj trdila, da tega v resnici ni povedala. Medtem se z mamico ukvarjata z eno bučo. Izdolbli sta jo, oči sta tudi že izrezali, sedaj so na vrsti usta. Jaz pa na kavču stiskam svojega okostnjaka. Nič me ne greje, če sem iskren. Še dobro, da sem v svoji zimski preobleki, pa to ni resen problem.

 

4,913 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*