Jure: Čeprav ne govorim špansko, so mi poznane njihove ključne besede. Fiesta, paella, sangria, tortilja. Še najlepša, moja daleč najlepša španska beseda pa je siesta. Wikipedia pravi, da je to kratek počitek, ki si ga privoščimo v zgodnjem popoldnevu, najpogosteje po kosilu. Jaz sem velik zagovornik in praktikant siest že svoje celotno življenje. To je bil eden razlogov, da sem študiral na FDV-ju, ker so mi njihovi liberalni pogledi na izobraževanje omogočali, da ohranjam to sebi ljubo tradicijo.

In kdaj so se moje sieste zaključile? Ko je prišel na ta svet naš mali otrok. Odkar kobaca in spušča meni nerazumljive zvoke, so še toliko krajši. Naša mala ima kar ustaljen ritem: vstane ob sedmih, osmih in gre prvič spat okoli enajstih, dvanajstih. In kdaj vsa radoživa vstane? V povprečju sedem minut po tistem, ko legnem. Ko so veke že težke in se vztrajno zapirajo, misli begajo neznano kam in pripravljajo teren za osvežilne pol urce spanca. Sedaj pa se že uležem v strahu. V podzavesti sem vseskozi na preži za nerazumljivi zvoki, ki napovedujejo mali vihar. In ker že legnem prestrašen, je ta »spanec« povsem izgubil na svoji okrepčilnosti. Sedaj po kosilu samo še vegetiram na kavču za nekaj minut. Kmalu obupan vstanem in si privoščim malo iberske salamice, ker je že lepo narezana, saj nimam moči, da uporabim nož, in povrhu ovčji sirček. Ker manj spim, več jem. Dobro vem, kdo bo kriv, če se bom zredil.

Ko srečam druge starše, vedno glasno razpredajo, kakšno srečo imava, da naša mala tako rada spi. Ponoči v povprečju odremucka svojih deset do trinajst ur. Vmes se enkrat ali dvakrat naglo prisesa na zizko, sicer pa da mir. Ampak leži pa tako, da je najina 180×200 cm postelja občutna premajhna. Leži povprek, ko se med nočjo predramim, pa svojo rokico rine v mojo desno nosnico, levo nogo pa tja, kjer moškega najbolj boli. Kakršenkoli lepotni spanec sem tako že dolgo tega odmislil. In mislim, da se mi že pozna.

Ima pa naša mala še nekaj španskega v sebi: njihov temperament. Blagor meni.

 

Višnja: Jaz nisem čisto prepričana zakaj, ampak kadarkoli vstanem, moj očka spi. Ta model spi več kot vsak otrok. Ko zjutraj vstanem, vsa nasmejana in polna pristne življenjske energije, se on pokriva z deko čez glavo ali obrača stran. Ko plezam po njemu, pa še godrnja. Če bi se to dogajalo le zjutraj, bi še razumela. Ampak tudi ko vstanem iz svojega opoldanskega spanca, se poizkuša skriti pred mano na kavču. Na njegovo nesrečo se sedaj že postavljam na kolena in nogi, tako da ga brez večjih težav dosežem. Zakaj pa bi bilo njemu bolj luštno kot meni?

Ko se ponoči predramim, se to zgodi samo zato, ker iščem mamino zizko. Si predstavljate šok, ki ga doživim, ko se ponesreči prisesam na kosmato moško bradavico? Zato preventivno iztegnem obe roki in nogi proti njemu, da držim hudička na varnostni razdalji. Ko me ne sliši, ga pokličem kar El Diablo in zraven izustim grozilni vzdih.

Jaz sem idealen otrok. Veliko spim, veliko jem in se veliko smejim. Sedaj znam že pokazati na stvar, ki jo hočem, tako da so med nami vse stvari razčiščene. Spat hodim vsak dan ob skoraj isti uri, ker sem pridna punca. Očka, pobalin kosmati, pa se včasih priplazi v spalnico kar sredi noči. Delam se, da ga ne slišim, da ga slučajno ne premami želja po kakšen nesmiselnem večernem pogovoru.

Temperamenten pa je, kot kakšen bikec v Pamploni. Jaz sem pa njegov matador in ga krotim. Ole!

 

5,270 total views, 8 views today