Ko sem bil jaz tolk star kot ti …

Ko sem bil jaz tolk star kot ti …

Človek je preprosto sprogramiran tako, da mu je vse preteklo nekoliko ljubše. Nostalgiki smo, skoraj glede vsega. Skozi določen čas slabe stvari v večini porinemo nekam globoko v podzavest, z nami ostanejo le še tisti lepi spomini, ki jih poveličujemo. Vedno ko govorimo o preteklosti, govorimo tudi o času, ko smo bili mlajši. Takrat je bilo vse nekoliko bolj brezskrbno, čeprav ima vsako življenjsko obdobje svoj čar.

Trgovine so bile postrežne. Za velikim pultom je stala prodajalka z belim predpasnikom, ki nam je podajala stvari, ki smo jih želeli. Imeli so eno vrsto mleka. Nobenih 1,5 ali 3,2 odstotkov mlečne maščobe, probiotičnih ali čokoladnih, manjših ali večjih embalaž. Mleko je bilo mleko, na izbiro eno samo. Šampon je bil tudi le eden, pa še ta koprivni. Bomboni so bili 505 sa crtom, če si imel srečo. Sicer ti je babica dala tiste zelišče, lepljive cukre Herba. Pez so bili le za posebne priložnosti.

Veliko se spremeni v treh desetletjih. Moje otroštvo je bilo – kot vse kaže – povsem drugačno kot bo to moje male. Jebi ga, socializem je imel svoje prednosti in slabosti, kapitalizem jih ima tudi. Brezpredmetno je razpravljati, kdaj smo se imeli lepše, ker najlepše se imaš vedno takrat, ko si otrok. Kot se mi z neizmerno naklonjenostjo spominjamo na nedeljski živ žav, se bodo današnji otroci na Baby TV in razne Charlie-je s svojimi številkami. One, one, two, three, one, two, three, four, five … Mladi starši dobro vedo, o čem govorim.

Opažam pa, da se starši danes nekoliko preveč bojijo za svoje otroke, kot da jim vse škodi in kot da nič ne zmorejo sami. In potem tekajo za svojimi otroci z vlažilnimi robčki v eni in kanestenom v drugi roki, vsi nestrpni in razdraženi, ker ne zaupajo svojim malčkom. Res je, pojedli bodo nekaj mivke, se udarili v glavo, padli iz gugalnice in/ali kolesa, pa bodo vse to preživeli. To jih bo kvečjemu utrdilo. V mojih otroških letih si bil prpa, če nisi imel vsako poletje vsaj enkrat gipsa na nogi ali roki. Če si bil glavni, kar na obeh. Kajti to je pomenilo, da si upaš.

Ko si v poletni vročini zaželim sladoleda, jih je v trgovini na izbiro malo morje. Sploh ne vem, za katerega se naj odločim. Ponavadi izberem tistega, ki ima vsaj trojno čokolado. V resnici si pa želim le tistega v žogici, ki sem ga jedel kot otrok. Tistega z malo žličko, ki se je vedno zlomila, preden si ga pojedel do konca. Čeprav vem, da se bo moj otrok tudi čez nekaj desetletij vedno rad spominjal tistega brezskrbnega poletja, ko je celo sosesko prekobacal v plenici, si malo odrgnil kolena, pa ga zato mamica in očka nista nič lovila. To je bistvo otroštva. Da je brezskrbno in veselo in da je polno majhnih in nepozabnih trenutkov.

Zanima me, če bo minilo še kakšno desetletje in bom postal eden tistih staršev, ki bo vsak svoj drugi stavek začel z »ko sem bil pa jaz majhen …« Ko sem bil jaz majhen, smo po cel dan činkali v mivki. So na pustili na bazen brez plenice in kopalk. Sem robutal ringloje in koruzo. Sem imel popisan cel gips. Smo si posojali spominske knjige. Sem celo poletje preživel zunaj s svojimi vrstniki in šele ko se je zvečerilo, sem zaslišal svojo mamo, kako vpije moje ime čez okno spalnice in me kliče domov. Seveda sem ta vzklik prvih 15 minut najprej vestno preslišal, preden sem se utrujen in lačen kot volk priplazil domov.

Nekaj pa sem trdno odločen. Moj otrok ne bo tekal naokoli s telefonom v roki v lovu za Pokemoni, ampak bo na igrišču lovil žogo. Če je njegovemu staremu žoga podarila toliko lepih trenutkov, bo tudi mala poizkusila z njo.

 

4,929 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*