Zadnje čase bolj poredko pišem, ker preprosto nimam časa. V mesecu dni se je zopet zgodilo toliko novega, da sploh ne vem, kje naj začnem. Sedaj kobacam naprej. Super zadeva, ti povem. Primem v roko eno stvar, jo vržem pred sabo in grem ponjo. Nikogar več ne rabim, sedaj sem že samostojna deklina. Ne razumem samo, zakaj me vedno ustavita, ko ekspresno štartam proti pasjim skodelicam. Samo prijela bi jih rada, tistih briketov, ki smrdijo, že ne bom pojedla.
Igram se tudi že sama. Postavita me na tla in lahko počneta karkoli. Včasih se mi zdi, da imam najbolj srečna starša na svetu. Spim, jem in se sama igram. Kaj sploh še lahko pričakuješ od dojenčka? Rada imam otroke, odrasle malo manj. Mamico in očka že, njiju že dobro poznam, drugi so mi pa bolj sumljivi. Otroci delujejo bolj iskreni, z njimi se brez težav igram.
Prvič pri zdravnici nisem bila kregana, ker se v mesecu dni nisem nič zredila. Seveda se nisem, če pa mrdam! To sem poizkušala tisti stari teti s stetoskopom in velikimi očali vsakič razložiti, pa si je moje razlaganje napačno interpretirala kot dretje. Eh, odrasli, ki poznajo samo en jezik. Živa bitja se sporazumevamo na številne načine.
Pogletje mojega očka. On je poosebljeno životinjsko carstvo. Vsako žival zna oponašati, to je sila zabavno. Skače po vseh štirih kot gorila, se plazi kot pajek in lomasti kot velik medo. Hehe, malo je trapast. Ampak zato mi je tudi všeč. Sedaj že malo poznam vlogi mojih staršev. Mamica je lepa in pridna in oh in sploh, očka je pa zabaven. Zdi se mi, da ima življenje od moških nižja pričakovanja. In to povsem upravičeno.
Pomaham, zaploskam, zakričim in dam lupčka. Za devetmesečno koko je to kar veliko. Ni ga medmeta na tem svetu, ki ga ne bi znala izustiti. Pokažem, kaj hočem. Z očkom sva bila sama in mu pokažem flaško. Torej sem žejna. Potem mu pokažem na posodico. Torej sem lačna. Potem mu pokažem na moje knjigice, ker bi rada listila. In mi da zopet flaško. In nato zopet posodico. In vse to ponovi še dvakrat, preden gromko zakričim in mu končno kapne. Povrhu vsega je nato še ponosen nase, ker je ugotovil nekaj čisto logičnega. Eh, moški.
Sedaj se že več družimo s kolegicami. Okoli mene je polno deklic moje starosti. To je čisti žur, ko se dobimo. Vse si delimo, se lupčkamo, vpijemo in kobacamo. Ena je tako hitra, da jo komaj dohajam. Problem je, ker te babnice ne zadržijo bacilov zase. Zato sem imela tudi malo vročine. Ampak sem borka, tako da sem jo hitro prebolela. Očka pravi, da je življenje brez bolečine dolgočasno. Tako vsaj veš, da si živ. Verjetno je to le izgovor, ker je štorast in si sam zadaja rane. Sadomazo je, haha. Eh, moški.
Za razliko od Saške Lendero jaz grem na kolena, ker tako še več vidim. Še malo in se bom verjetno kar postavila na noge. Ko pa shodim, me nihče več ne ustavi. Jaz nisem bila ustvarjena zato, da me prenašajo. Veliko rajši sem sama svoj gospodar. Dame se moramo znati postaviti zase.
11,395 total views, 2 views today