Midva sva otroka poletja. Najin rojstni dan – poleg treh desetletij – loči le šest vročih avgustovskih dni. Torej sva zapisana soncu, vodi, poležavanju, dolgim dnem in kratkim, a prijetnim večerom. Zima mi ne diši. Komaj čakam, da mine. Ko se premakne ura na poletni čas, je to zame eden najlepših dni v letu. Zaljubljen sem v poletje. Mrzlo pivo, ki ga obdaja tista nežna rosica, ki le čaka, da jo subtilno obrišem iz steklenice. Banjica sladoleda, ki se stopi le ob robu, sredina pa ostane prijetno trda. Napihljiv otroških bazen. Mrzl tuš. Roštilj.

Tudi moja mala dama deli mojo naklonjenost do sončnih dni. Več se sprehajava, vse več kobaca po vrtu, iščeva senco in prijetno osvežitev. Življenje je poleti povsem drugačno. Takrat si napolniva baterije. Vse je nekoliko bolj brezskrbno, kar se blagodejno ujema z najino hedonistično platjo, ki jo ne želiva in nočeva zanemariti.

Ko sem bil otrok, me je vedno nekoliko »peklo« dejstvo, da sem imel rojstni dan med poletnimi počitnicami. Ker je to pomenilo, da mi sošolci niso prepevali, čestitali in me obdarili. Takrat se mi je to zdelo za malo. Sedaj, ko imam na plečih že več desetletij, pa je to dejstvo sila čudovito. To pomeni, da praznujemo zunaj, na prostem. To pomeni, da vonj iz žara napolni naše nosnice. To pomeni, da slišimo tisti čudoviti zvok, ko odpreš novo pločevinko piva. Tskk …

Moja mala obožuje vodo. Pravzaprav se krega vedno, ko jo vzameva iz banjice. Verjetno ima to v genih. Čeprav njen oče ni zgleden plavalec, pravzaprav tekmuje s starimi tetkami, kdo si bo med plavanjem zmočil manj las in ima temu primeren tudi tempo, vodo obožuje.

Tudi oblačila so prijetnejša. Žive barve, cvetlični in havajski vzorci, pajaci, kratke hlače in rokavi. Eh, svoje sem že dokazal. Vsak ima svoje preferenco, moja je pač bolj sončna. Najlepša so soda leta. To pomeni, da bodo poletni večeri še toliko bolj zanimivi, ker nas čaka sila pestro športno obdobje. Evropsko ali svetovno prvenstvo v nogometu ali košarki, Olimpijske igre in še marsikaj.

To bo Višnjino prvo pravo poletje. Svojega prvega je ujela ob njegovih izdihljajih, pa še takrat je bilo vse občutno preveč novo, da bi ga povsem dojela. Sedaj ga bova doživljala skupaj. Vedno bolj uživa v njem. Namaka svoje male, oblite rokice v mojo banjico sladoleda, tako da moram z njo bežati po hiši. Vendar sedaj že kobaca, tako da se me trudi ujeti.

Vedno pozneje hodi spat. Pozimi je bila kot medo, sedaj pa noče zamuditi sončnih žarkov. Ko sem se zadnjič sprehajal v spalnici, kjer je Višnja že spala, sem imel občutek, da sem kot Tom Cruise v Misiji Nemogoče. Točno vedel sem, na katerem mestu pod najbolj škripa, kje bi lahko bila inkognito odvržena kakšna cvileča igrača, celo naučil sem se hoje po prstih kot kakšna najstniška baletka. Kar je še toliko težje, če upoštevam mojo bolj ali manj neuspešno dvajsetletno rekreativno košarkarsko kariero, katere posledice so škripajoči gležnji. Čisto zares, nikoli se mi ne uspe komu prikrasti za hrbet, da ga prestrašim, ker me izdajo gležnji. No, v temi spalnice, ko zadržujem dih in naredim vse, kar je v moji moči, da sem devetdeset kilogramska miška, so še moji gležnji utihnili. Kdaj utihnejo gležnji? Ko Višnja spi. Ultimativna in povsem spontana žrtev. Narava poskrbi za vse.

Dolgi dnevi in kratke noči. Zaljubljena sva v poletje.

 

5,333 total views, 2 views today