Ženske obenem občudujem in jim zavidam. Občudujem, ker so sposobne tega, kar moški preprosto nismo. Da so mame, da postavijo sebe povsem v drugi plan, da so se pripravljene odpovedati čisto vsemu, samo zato, da je njihov otrok srečen. Moški smo sposobni marsičesa, takšne mere vztrajnosti, volje in predanosti pa ne premoremo. Zavidam jim, ker imajo s svojim otrokom čisto poseben odnos. Bitje, ki dejansko raste v tebi, to mora biti nekaj najbolj veličastnega. Moški se pač moramo zadovoljiti s tem, da ljubimo svoje dete – in njegovo mamo, kakopak -, kolikor nam to naše nemirno srce dopušča.
Trudim se, kot se verjetno vsak med vami, da živim življenje brez obžalovanj. Čisto brez seveda ne gre, ampak poizkušam zadevo zmanjšati v največji možni meri. Moje največje obžalovanje je to, da se ne morem več pogovarjati s svojo mamo. Nekakšen predvidljiv pogovor si že sestavim v svoji glavi, ampak želim več.
Ko tako pomembna oseba izgine iz tvojega življenja, si ne želiš veliko od nje. Da se zopet usedeš na kavč ali teraso, ona s svojo kavico, jaz s svojim pivom, in se pogovarjava o čisto banalnih stvareh. Kakšno bo jutri vreme, če je bilo dobro kosilo, kako sem spal … Ali pa bi le zadovoljno sedela v tišini, vsak s svojimi mislimi, in bi se vsake toliko preprosto pogledala. Tako ja, skupna tišina in umirjen pogled, to bi bilo vsega vredno.
Zavidam ženskam, ki so sposobne imeti tak vpliv na moške. Zavidam materam, ki pustijo tako globok pečat na svojem otroku. Kot oče se lahko le trudim, da sem najboljša verzija vzgoje, dobre energije, smeha in ljubezni, kar jih je. Nekatera čustva pa lahko v tebi zbudi le mama.
Kot vedno sta dve plati medalje. Mamice znajo biti tudi paranoične, ampak imajo zato univerzalno opravičilo, ki ne dovoljuje našega ugovora. Če otrok dvakrat zakašlja, potem že obstaja možnost, da je fasal tuberkulozo. Če, bog se nas usmili vseh, zakašlja trikrat, potem se je nalezel nečesa od očeta. Kriv je seveda slednji, ker je kosil travo zgoraj brez. To je začaran krog brez rešitve. V teh primerih mora moški globoko vdihniti in premišljati o drugih stvareh, npr. o tem, katera tekma je zvečer na TV in ali se je spomnil dati pivo v hladilnik.
Kmalu po rojstvu najine hčerke sem urejal administrativne zadeve. Med drugim tudi na socialni za otroški dodatek, ko me zaposlena tam vpraša, na kateri račun naj nakazujejo dodatek, moj ali materin. Pa sem ji suvereno odgovoril: „Gospa, jaz sem bil zraven v porodni sobi. Tudi če ji nakažete vsak mesec 400 evrov, si je zaslužila čisto vsak cent.“ Včasih s svojo pronicljivostjo presenetim še samega sebe.
Vedno bolj sem mnenja, da je edina vloga moškega v tem, da ljubi ženske. Vse napake, ki jih naredimo, so posledice tega, da hočemo impresionirati ženske. Pogosto nam seveda ne uspe, ker zgubimo razsodnost in se v slogu kviza Moj dragi zmore precenimo do te mere, da pogorimo po celi črti. Moj dragi lahko splete dvanajst kitk iz las v minuti – na dvanajstih dekletcih, kakopak, je dejala ena, ki je povsem izgubila razum. Njen dragi je spletel eno in pol, pa še to je velikodušna ocena. Preprosto želimo biti vredni ženske ljubezni. In vsakič, ko docela popušimo, poizkusimo znova. Predvsem ta vztrajnost je tista, ki ženske ponavadi očara. In te ljubezni do žensk nas najprej naučijo prav mame.
Čeprav smo moški neuspeli poizkus, smo simpatični v naši omejenosti. Ženske pa potrebujejo ravno to, nekaj sproščenosti in zabave. Vsaj to moramo prinesti k mizi.
Ženske so najbolj čudovita bitja na svetu. Mame pa so ženske z dodano vrednostjo, ergo še toliko bolj slastne. Nikoli, ampak res čisto nikoli, je ne imej za samoumevno!
10,973 total views, 2 views today