Šlo je za ljubezen na prvi pogled. Kar, upoštevajoč dejstvo, da gledam svoj odsev v ogledalu, niti ni presenetljivo. Z mamico imava že dolgo ta ritual. Ko zjutraj vstaneva in opraviva z najnujnejšimi opravili (beri: hrana, plenice in pajac dneva), se začne lišpanje. No, če smo bolj natančni, se mami maže, ker jaz se še ne rabim. Imam namreč kožo kot dojenčkova ritka. Medtem ko se ona maže, pa se jaz gledam v ogledalu. Še vedno me včasih preseneti obraz, ki me pogleda nazaj, tako da se tudi na veliko pogovarjava.
Očka še nisem videla pred ogledalom in to se mu tudi pozna. Saj ne, da bi bil težek za oko, ampak če bi se spravil malo v red, bi bilo lahko še dosti boljše. Tako pa se mi včasih zdi, da se mu prav izogiba. Skuštrani lasje, neobrita in nesorazmerna brada, to se pač z malo truda da vse urediti. Eh, moški …
Zato pa mi je zadnjič prinesel čisto moje ogledalo – prej sem si ga namreč le izposojala od mamice. V obliki sovice je, lepe oranžne barve in stoji kar samo pokonci, kot jaz! Gre za neko prav posebno ogledalo, saj lahko udriham po njem, kolikor mi srce poželi, pa se mu nič ne zgodi. Menda ga ne morem razbiti.
Kolikor sem se že pogovarjala s kolegicami, so vse navdušene nad ogledali. Kolikor smo o tem vprašale fante, nimajo pojma, zakaj gre. Samo neke prevelike žoge rinejo v svoja usta. Vendar imam jaz najlepše ogledalo daleč naokoli (ne da bi se hvalila). Ko bom dovolj velika, ga bom dala v nahrbtnik in bo povsod potoval z mano. Punce se pač znamo lepo urediti. Punca brez svojega ogledalca pa ni povsem resna, ampak že skoraj fant.
Vse lepo ob našem dnevu, dekleta! Nikoli ne dovolite, da se na vas spomni samo nekajkrat na leto, da postanete samoumevne. Who run the world?

7,328 total views, 2 views today